Pravniška stroka že več let z zaskrbljenostjo spremlja nižanje standardov pri izvajanju parlamentarnih preiskav. Ustava in zakon dajeta poslankam in poslancem pri preiskovanju zadev javnega pomena smiselno enaka pooblastila, kot jih imajo pravosodni organi. Vendar so poslanci pri izvajanju parlamentarnih preiskav ta okvir večkrat prekoračili.
Pred nedeljskim referendumom izpostavljamo tri ključne probleme, ki jih novela Zakona o parlamentarni preiskavi (ZPPre-B) še dodatno poglablja:
1. Veljavni zakon ne zmanjšuje učinkovitosti preiskave, novela pa bistveno zmanjšuje učinkovitost pravnega varstva preiskovancev in drugih prizadetih
Po veljavnem zakonu lahko v 30 dneh po objavi akta o odreditvi parlamentarne preiskave presojo njegove skladnosti z ustavo in zakonom pred Ustavnim sodiščem zahtevajo Sodni svet, najmanj tretjina vseh poslancev, Državnotožilski svet, Banka Slovenije, Varuh človekovih pravic, Računsko sodišče, občine, preiskovanec ter fizična ali pravna oseba zasebnega prava, ki je zajeta v predmetu preiskave. Enako pravico imajo tudi tisti, ki bi bili med preiskavo z dokaznim sklepom določeni za preiskovance.
To pravno sredstvo, ki je na voljo preiskovancem, drugim prizadetim fizičnim in pravnim osebam, opoziciji in neodvisnim organom, v ničemer ne zmanjšuje učinkovitosti parlamentarne preiskave, saj se lahko preiskava kljub začetemu postopku pred Ustavnim sodiščem nemoteno začne.
Po noveli se lahko pred začetkom parlamentarne preiskave na Ustavno sodišče obrneta le še Sodni svet in generalni državni tožilec. Preiskovanec, ki meni, da so mu bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, pa lahko vloži zgolj tožbo v upravnem sporu, in sicer v osmih dneh po vročitvi končnega poročila.
Ker se je s končnim poročilom v celotnem poosamosvojitvenem obdobju zaključila manj kot tretjina parlamentarnih preiskav, 12 od 43, večina preiskovancev v praksi ne bo imela učinkovitega pravnega sredstva.
V preiskavah so lahko razkriti tudi osebni podatki drugih fizičnih in pravnih oseb zasebnega prava. Tem novela ne daje niti naknadnega pravnega sredstva, čeprav gre za osebe, ki same niso predmet preiskave, njihovi osebni podatki in zasebnost pa morajo biti še posebej varovani.
2. Čeprav veljavni zakon vsebuje zgolj minimalne varovalke pred zlorabami, novela odpravlja še te
Z vidika varstva pravic fizičnih in pravnih oseb je trenutno ena največjih pomanjkljivosti neomejen dostop preiskovalnih komisij do bančnih podatkov. 175. člen Zakona o bančništvu (ZBan-4) jim namreč omogoča, da brez sodne odredbe od bank zahtevajo zelo širok krog informacij o posameznikih in pravnih osebah.
Odprava predhodnega ustavnosodnega varstva problem posegov v zasebnost še poglablja. Po noveli pred Ustavnim sodiščem namreč ne bo mogoče ustaviti preiskave niti v primeru, ko zanjo ne bo izpolnjen temeljni ustavni pogoj, to je, da gre za zadevo javnega pomena.
3. Novela v nasprotju z zahtevami Ustavnega sodišča odpravlja mehanizme zaščite pred očitno pristranskostjo članov komisije
V preteklosti je pogosto prihajalo do razreševanja članov parlamentarnih preiskovalnih komisij tako, da jih je parlamentarna večina opredelila za priče, s čimer so nastopili razlogi za njihovo razrešitev iz komisije.
Ustavno sodišče je v odločbi U-I-50/11 posebej poudarilo potrebo po minimalnih mehanizmih zaščite pred očitno pristranskostjo članov komisije. Ugotovilo je, da niti zakon niti poslovnik ne vsebujeta pravil, ki bi učinkovito preprečevala sistematično in naklepno oviranje dela preiskovalnih komisij s predlaganjem članov za priče in njihovim posledičnim izločanjem. Zaradi tega je bila protiustavno okrnjena učinkovitost parlamentarne preiskave, ki jo zahteva 93. člen Ustave.
Veljavni zakon je zato določil, da lahko razrešeni poslanec v osmih dneh po razrešitvi vloži tožbo na Vrhovno sodišče, ki mora o njej odločiti v 30 dneh. Novela to možnost odpravlja in s tem ponovno ustvarja protiustavno pravno praznino, ki jo je Ustavno sodišče že ugotovilo.
Veljavni zakon o parlamentarni preiskavi je daleč od idealnega predpisa. Vendar pa novela, o kateri bomo 11. oktobra odločali na referendumu, obstoječih težav ni odpravila, temveč je ključne probleme samo dodatno poglobila. Zato ne bi smela obveljati in jo je na referendumu treba zavrniti. Potrebujemo poglobljeno razpravo in nov celovit zakon, ki bo v nasprotju z dosedanjo prakso zagotavljal varstvo človekovih pravic udeležencev na eni strani ter učinkovito delovanje in zaključevanje preiskav na drugi.
doc. dr. Miha Hafner, Pravna fakulteta v Ljubljani
prof. dr. Dragan Petrovec, Pravna fakulteta v Ljubljani
prof. dr. Janja Hojnik, Pravna fakulteta v Mariboru
mag. Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik
prof. dr. Aleš Završnik, Pravna fakulteta v Ljubljani
doc. dr. Lora Briški, Pravna fakulteta v Ljubljani
dr. Miha Marčenko, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani
dr. Eva Bertok, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani
dr. Renata Salecl, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani
