Kako se zaščititi proti SLAPP tožbam?

Slovenski zakon je bil sprejet na podlagi evropske direktive, ki je uvedla poenoteno zaščito proti strateškim tožbam. Direktiva je iz leta 2024 in je še niso prenesle vse države, zato bo treba še nekaj časa počakati, da bo znano, kako učinkovito bo odvračala napade na tiste, ki so javno kritični do oblasti ali korporacij. Vsekakor je za NVO in vse druge, ki se zagovorniško oziroma javno udejstvujemo, smiselno, da dobro razumemo SLAPP tožbe: kaj so, kako pogosto do njih prihaja in kakšno zaščito nam je prinesla nova zakonodaja.

Kaj so strateške oziroma SLAPP tožbe?

Strateške tožbe za onemogočanje javne udeležbe, mednarodno znane kot tožbe SLAPP (okrajšava angleškega izraza Strategic Litigation Against Public Participation) so taktika ustrahovanja in izčrpavanja toženca v dolgotrajnih in dragih sodnih postopkih, da bi se ga odvrnilo od javnega udejstvovanja, ki je kritično do tistih na položaju moči (bodisi na uradnih oz. javnih položajih, pa tudi gospodarskih družb).

Pogoste vrste strateških tožb

Najpogostejše so tožbe zaradi obrekovanja oziroma kršitev zoper ugled in dobro ime – tožnik toži za odškodnino, ker naj bi mu oseba ali organizacija okrnila ogled in  mu povzročila osebno ali poslovno škodo z javno kritiko, na primer s člankom, protestom, umetniškim delom, raziskavo, objavo na družbenih omrežjih in podobno.

Pogoste so tudi druge tožbe, na primer:

• tožbe zaradi kršenja zasebnosti oziroma varstva osebnih podatkov. Po spremljanjih mednarodne organizacije CASE (Coalition Against SLAPPs in Europe) se GDPR se vedno pogosteje uporablja kot orodje za SLAPP tožbe. Osebe na položaju moči grozijo novinarjem aktivistom ali NVO s tožbami zaradi neustrezne obdelave njihovih osebnih podatkov (pri raziskavah, objavah itd.).

• zahtevki zaradi kršenja pravic intelektualne lastnine. Tožniki trdijo, da so novinarji umetniki ali aktivisti nezakonito uporabili njihove fotografije, dokumente, logotipe ali kratke video posnetke v raziskovalnih člankih, parodijah in kritikah. Zahtevajo nesorazmerno visoke licenčnine ali odškodnine.

• kršitve poslovnih skrivnosti – te so priljubljena podlaga za tožbe zoper žvižgače in novinarje, ki objavljajo interne dokumente podjetij (na primer podatki o okoljskih vplivih ali varnostnih pomanjkljivostih).

Strateške tožbe sicer niso omejene na nobene posebne pravne podlage - vsaka zloraba prava za ustrahovanje tistih, ki se javno udejstvujejo, ustreza pojmu strateškega pravdanja.

Kako se presoja, ali gre za strateško pravdanje?

Direktiva določa, da so zlorabljeni sodni postopki tisti, »ki niso začeti, da bi se dejansko uveljavljala ali uresničevala pravica, temveč je njihov glavni namen preprečevanje, omejevanje ali kaznovanje udeležbe javnosti, pri čemer se pogosto izkorišča neravnovesje moči med strankami, in v katerih se uveljavljajo neutemeljeni tožbeni zahtevki.« Da gre za takšen namen, kažejo na primer:

• nesorazmerna ali pretirana narava ali višina tožbenega zahtevka,

• obstoj več postopkov v zvezi s podobnimi zadevami (tožnik targetira toženca z veliko postopki oz. tožbami naenkrat),

• ustrahovanje, nadlegovanje ali grožnje pred začetkom postopkov ali med postopki in

• uporaba nedobrovernih taktik, kot so zavlačevanje postopkov, opustitev postopkov v kasnejši fazi ipd.

Kako pomembna je anti-SLAPP zakonodaja?

V bazi podatkov koalicije CASE je med leti 2010 in 2024 zabeleženih 1303 primerov v Evropi, od tega kar 64 v Sloveniji, kar nas uvršča na osmo mesto izmed 49 trenutno spremljanih držav. Število primerov je v zadnjih letih naraščalo, samo v letu 2025 jih je bilo v Evropi zabeleženih dodatnih 167.

Najpogostejše tarče strateških tožb so novinarji, uredniki in mediji, sledijo pa aktivisti in nevladne organizacije.

Vir: Poročilo 2025 Report on SLAPPs in Europe: Democracy in the Dock, Daphne Caruana Galizia Foundation za Coalition Against SLAPPs in Europe, January 2026:  https://www.the-case.eu/wp-content/uploads/2026/01/CASE-2025-Report-layoutted-vf.pdf

Kaj je javno udejstvovanje in kdo so upravičenci do zaščite?

Direktiva in zakon javno udejstvovanje definirata kot podajanje katere koli izjave ali izvajanje dejavnosti ob uveljavljanju svobode izražanja, svobode znanosti in umetnosti ali pravice do zbiranja in združevanja glede zadev v javnem interesu.

Zadeva v javnem interesu pomeni vsako zadevo, ki vpliva na javnost do te mere, da bi ta lahko bila upravičeno zainteresirana zanjo, zlasti na področjih:

• človekovih pravic in temeljnih svoboščin, javnega zdravja, varnosti, okolja ali podnebja,

• dejavnosti javnih osebnosti (v javnem ali zasebnem sektorju),

• zakonodajnih, izvršilnih ali sodnih zadev in v drugih uradnih postopkih,

• obtožb o korupciji, goljufiji ali katerem koli drugem kaznivem dejanju ali prekršku,

• dejavnosti za zaščito EU vrednot, vključno z zaščito demokratičnih procesov pred neupravičenim vmešavanjem, zlasti v zvezi z bojem proti dezinformacijam.

Upravičenci do varstva so vse fizične ali pravne osebe, ki se javno udejstvujejo, zlasti pa novinarji, mediji, žvižgači, zagovorniki človekovih pravic, civilna združenja in nevladne organizacije, sindikati, umetniki, raziskovalci in akademiki.

Zaščitni ukrepi po direktivi in zakonu

Varščina

Če upravičenec verjetno izkaže, da gre za zlorabo sodnega postopka, sodišče tožniku naloži plačilo varščine, praviloma v višini ocenjenih stroškov postopka toženca in morebitne odškodnine (če jo toženec uveljavlja).

Podpora in pomoč upravičencu

Gre za možnost, da ima upravičenec (toženec) podporo predstavnika nevladne organizacije, sindikata, zbornice ali druge osebe, ki deluje na področju varstva pravic oseb, ki se javno udejstvujejo.

Hitra obravnava in zgodnja zavrnitev očitno neutemeljenega zahtevka

Če sodišče kadarkoli oceni, da je zahtevek zoper upravičenca očitno neutemeljen, pozove tožnika, da izkaže, da njegov zahtevek ni očitno neutemeljen, nato pa najpozneje v treh mesecih od poziva opravi pripravljalni narok.

Povrnitev polnih stroškov

Če tožnik v tožbi ne uspe ali uspe v neznatnem delu ali če tožbo ali zahtevke umakne, mora upravičencu poleg stroškov postopka, ki mu že pripadajo po zakonu, povrniti tudi celotne stroške odvetnika (do 150% predpisane tarife za nagrade odvetnikov).

Povrnitev škode in objava sodbe

Upravičenec lahko uveljavlja denarno odškodnino za povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi zlorabljenega sodnega postopka, ki presega stroške, ki so bili ugotovljeni v sodnem postopku.

Sodišče lahko odredi, da se na stroške tožeče stranke sodba tudi objavi.

Denarne kazni

Sodišče lahko v primeru zlorabe sodnega postopka za onemogočanje javnega udejstvovanja tožniku ali odvetniku izreče tudi denarno kazen v višini 10 odstotkov od vrednosti spornega predmeta, vendar ne manj kot 3.000 eurov in ne več kot 10.000 eurov.

Če je sodišče izreklo denarno kazen odvetniku, o izrečeni kazni obvesti Odvetniško zbornico Slovenije.

Omejitve direktive in zakona

Direktiva pokriva le civilnopravne zadeve s čezmejnimi posledicami, ne pa tudi kazenskopravnih zadev, upravnih, davčnih carinskih postopkov ali arbitraže.

Slovenski zakon je šel korak dalje in velja za vse civilne tožbe, ne glede na prisotnost čezmejnega elementa.

Hkrati je varstvo delno razširil tudi na zasebne tožbe za kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, ki je storjeno z javno objavo. Sodišče lahko tudi v takšni tožbi naloži plačilo varščine.

Kljub temu je zaščita na kazenskem področju omejena (samo na varščino), druge zadeve (upravne, davčne in podobno) pa sploh niso naslovljene. 

Odprta vprašanja o zaščiti in uporabi zakona v praksi

Glede tega, kako se bo zakon uporabljal v praksi, ostaja precej odprtih vprašanj, predvsem:

• ali so merila dovolj jasna, da bodo omogočala učinkovito zaščito;

• ali so merila prestroga, da bi omogočala učinkovito zaščito (npr. kaj konkretno velja glede določila, da tožba vključuje neutemeljene zahtevke);

• kaj pomeni nesorazmerne ali pretirane zahtevke oziroma kako se bo to presojalo;

• ali bodo upravičenci dovolj informirani in usposobljeni, da bodo lahko uspešno uveljavljali zaščito – med drugim, kakšna bo dejanska podpora enotne kontaktne točke, ki jo predvideva zakon.

V prvih petih mesecih od sprejetja zakona pred našimi sodišči še ni bilo primera in glede na to, da direktiva še ni bila v celoti prenesena (rok je sicer potekel 7. maja 2026), bo treba počakati vsaj kakšno leto ali dve, da bodo vidni učinki, predvsem:

• ali bodo novi predpisi res delovali odvračilno in bo SLAPP tožb manj, in

• kako pogosto in v kakšni meri bodo sodišča uporabila zaščitne ukrepe v primerih, ki jih bodo obravnavala.

Enotna kontaktna točka pri Ministrstvu za pravosodje

Najpozneje do avgusta 2026 bo ustanovljena kontaktna točka pri Ministrstvu za pravosodje, ki bo upravičencem in javnosti zagotavljala dostop do vseh informacij o zaščitnih ukrepih, pravnih sredstvih in podpornih ukrepih. Skrbela bo tudi za objavo pravnomočnih odločb ter zbirala podatke o izvedenih zaščitnih ukrepih in jih pošiljala Evropski komisiji.

Če menite, da ste tarča SLAPP tožbe, se lahko obrnete tudi na pravno službo CNVOS.