Dejstva o dodatku za delovno aktivnost

1. Nedvomno gre za ukrep, ki odteguje pomoč najrevnejšim. In to v času, ko naše gospodarstvo najbolj prosperira v zadnjem desetletju in ko je lani imelo 4,2 milijarde dobička. Ali ne bi bilo bolj logično, da v času visoke gospodarske rasti poskrbimo za revne? Če bo ukrep potrjen, bo mamica samohranilka z enim otrokom, polno zaposlena in na minimalni plači, prejela 197 evrov manj pomoči. Mati samohranilka z dvema otrokoma pa 205 evrov manj. To niso družine, ki živijo razkošno – to so družine, ki se že zdaj komaj prebijejo skozi mesec, če sploh. Po ukinitvi dodatka za delovno aktivnost dobesedno ne bodo imeli za kruh. Ali je potemtakem res pomembno, ali smo ukrep sprejeli sredi gospodarske krize ali ne? Ni. Kot ni pomembno, če je kriza mimo. Ker to za mamice, ki jim ministrstvo namerava odvzeti dodatek, ne igra nobene vloge. Ne glede na gospodarsko blagostanje bodo te družine namreč še revnejše.

2. Ministrica za delo pravi, da naj bi šlo za ukrep, ki spodbuja zaposlitveno aktivacijo. Pri tem pa pozabi povedati, da je od 10.000 prejemnikov dodatka za delovno aktivnost 5.300 že zaposlenih za vsaj 70 % delovnik. Dodatka torej ne prejemajo, ker bi bili brezposelni, temveč ker za svoje delo prejemajo zelo nizko plačilo. To so starši na minimalnih plačah ali ljudje, ki so iz različnih razlogov zaposleni za manj kot osem ur. Teh 5.300 že zaposlenih ljudi ni treba prav nič aktivirati, ker so že zelo aktivni. Njihov problem je prenizko plačilo. Tem zaposlenim ukrep torej zgolj odvzema in jim ne ponuja nobene alternative. Preprosto bodo morali iz meseca v mesec preživeti s še nižjim prihodkom kot doslej. Tem posameznikom tudi nič ne pomaga, da prihodki od vključitve v aktivno politiko zaposlovanja ne bodo več zmanjševali državne socialne pomoči, saj to niso kandidati za ukrepe aktivne politike zaposlovanja, ker so – ponavljamo – že zaposleni.

3. Ministrica vsakič znova sešteva najvišjo denarno socialno pomoč in najvišji dodatek za delovno aktivnost in poskuša na podlagi tega dokazati, da socialna podpora danes znaša že 91 % minimalne plače. Pozabi pa povedati, da nihče ne more prejemati obeh najvišjih možnih zneskov naenkrat. Oseba, ki prejema najvišjo možno socialno pomoč, ne more hkrati prejemati tudi najvišjega dodatka za delovno aktivnost. Najvišjo socialno pomoč namreč lahko dobi samo oseba, ki nima nobenih drugih prihodkov. Najvišji dodatek za delovno aktivnost pa lahko dobi samo oseba, ki je zaposlena za več kot 128 ur – in torej ima prihodke. Ti pa avtomatično zmanjšajo denarno socialno pomoč. Njeni primeri torej niti hipotetično niso možni, kaj šele, da bi obstajali v praksi.

4. Ukinitev dodatka za delovno aktivnost je zgrajena na mitu o lenih brezposelnih, ki se namerno v neskončnost otepajo dela in živijo na socialni podpori in dodatku za delovno aktivnost. To enostavno ni res. Dodatek za delovno aktivnost dlje časa prejemajo samo že zaposleni posamezniki, katerih plače so prenizke. Ostali ga ne morejo. Kar se tiče brezposelnih oseb pa zakon jasno določa, da se denarna socialna pomoč in torej tudi dodatek za delovno aktivnost odvzameta, če oseba po lastni krivdi nima zaposlitve – torej, če bi se zaposlitvi izmikala, zavrnila ponujeno primerno službo, zavrnila vključitev v ukrepe aktivne politike zaposlovanja ipd. Zato je mit o lenih brezposelnih na večni socialni podpori zgolj in samo – mit. Ker bi vsak tak posameznik socialno podporo hitro izgubil. Žalostno je, da so temu mitu očitno mnogi nasedli, ministrstvo za delo pa ga še naprej neumorno razširja in utrjuje.

5. Ministrica govori tudi o zlorabah dodatka za delovno aktivnost, ki ga posameznik prejme, če opravlja prostovoljno delo pri prostovoljskih organizacijah. Omenja, da naj bi se s tem namenom ustanavljala fiktivna društva. Žal nam ministrstvo še nikoli ni uspelo navesti nobenega konkretnega primera. Ampak če predpostavimo, da zlorabe obstajajo, obstajajo tudi varovalke pred njimi. Povsem nerazumno je dodatek kar ukiniti. Eno od varovalk pred takšnimi zlorabami smo ministrici predlagali tudi sami in jo predstavili tudi poslancem v naših predlogih amandmajev. Če bi bili naši predlogi sprejeti, bi bilo odslej prostovoljstvo, ki omogoča prejemanje dodatka za delovno aktivnost, mogoče opravljati samo še v organizacijah, ki jim je država z odločbo podelila status v javnem interesu. To so organizacije, ki obstajajo vsaj že dve leti in preverjeno dosegajo javno koristne cilje. Tako niti hipotetično ne bi bilo mogoče ustanoviti društva z namenom izkoriščanja dodatka za delovno aktivnost.

6. Pozablja se tudi na skupino prejemnikov dodatka, za katero predlagan ukrep nima pripravljene nobene alternative. Gre za posameznike, ki so se prostovoljno vključili v programe socialne aktivacije. To je relativno velik krog ljudi, ki trenutno enostavno niso delovno zmožni in najprej potrebujejo socialno aktivacijo. Ministrica zanje napoveduje posebne programe iz bodoče EU finančne perspektive. Ampak, prvič – teh programov ne bo pred letom 2023 – in drugič – teh sredstev ne bodo prejeli ti posamezniki, ampak organizacije. To torej ni nikakršna alternativa, temveč zgolj in samo pesek v oči.

Ukinitvi dodatka za delovno aktivnost humanitarne in nevladne organizacije nasprotujemo že od samega začetka. Naš apel si lahko preberete v priponki. Inštitut 8. marec je sprožil tudi peticijo proti ukinitvi dodatka, ki jo lahko podpišete na tej povezavi: Peticija.

Apel zoper novelo Zakona o socialnovarstvenih prejemkih in ukinitev dodatka za delovno aktivnost Amandmaji k noveli Zakona o socialno varstvenih prejemkih