V zadnjih dneh so se večmesečni (slabo) prikriti pritiski na okoljevarstvene nevladne organizacije, da pozabijo na vse, za kar se sicer zavzemajo, ponižno sklonijo glavo in brezpogojno podprejo okoljevarstveno soglasje za hoško Magno, spremenili v odkrito oblastno izsiljevanje in javno gonjo, kakršnih v Sloveniji od osamosvojitve naprej še nismo doživeli, in ki zelo spominjata na še vedno aktualne oblastne napade na civilno družbo v sosednji Madžarski in avtokratskih državah bivše Sovjetske zveze.
V gonji orkestrirano sodelujejo vsi – državna politika predvidljivo nekoliko bolj sofisticirano in z vztrajnim javnim ponavljanjem spina, da bodo za morebitni umik Magne odgovorne in krive izključno okoljevarstvene organizacije, podravska lokalna oblast z mariborskim podžupanom Sašem Pelkom na čelu pa ob precej odkriti asistenci lokalnega Večera kar odkrito hujskaško in sovražno poziva in presoja o tem, kdo ni več dobrodošel v Mariboru in na Štajerskem in koga da je treba prepovedat in kaznovat.
CNVOS ostro obsoja pavšalno in neargumentirano hujskanje proti nevladnim organizacijam in odločno nasprotuje vsesplošnemu (oblastnemu in medijskemu) razširjanju populističnih neresnic, ki ne izkazujejo samo elementarnega nerazumevanja postopka pridobivanja okoljevarstvenega soglasja, vloge pritožb v njem in zakonsko predpisanega mesta okoljskih nevladnih organizacij pri tem, ampak so hkrati tudi preprosto zavajajoče in zlagane.
1. Ne drži namreč, da so okoljske nevladne organizacije proti razvoju in novim delovnim mestom.
Pritožbo zoper okoljevarstveno soglasje lahko vložijo zgolj tiste okoljske organizacije, ki jim je država na podlagi preteklih zaslug in dosežkov priznala, da delujejo v javnem interesu. Se pravi zgolj tiste, za katere celo sama slovenske država garantira, da so doslej izkazano in sistematično delovale v korist vsesplošnega razvoja. Precej absurdno bi bilo zato domnevati, da so se pa zdaj kar naenkrat preobrazile, poneumile in postavile proti razvoju. Kakršen koli drug sklep kot ta, da bodo pritožbo vložile – če jo bodo vložile – ne zato, ker bi želele zavlačevati ali hotele Podravju karkoli slabega, temveč le in samo zato, ker so prepričane, da investicija v predlagani obliki ne izpolnjuje s slovenskimi zakoni predpisanih okoljevarstvenih pogojev in bodo torej njeni okoljski vplivi večji, kot so dovoljeni – je zato skregan z vsako pametjo. S pritožbo karkoli drugega kot spoštovanja veljavnih predpisov tako ali tako ni mogoče zahtevati. Ne gre torej za zahtevanje previsokih, nerazumnih in protirazvojnih standardov, temveč le za to, kar že tako ali tako predvideva naša zakonodaja. Pričakovanju, da se je treba (še zlasti država) držati veljavnih predpisov in pogojev ter da si vsi državljani zaslužimo kvalitetno bivanjsko okolje, pa pri zdravi pameti ni mogoče ničesar očitati.
2. Ne drži, da bodo (morebitne) pritožbe okoljskih nevladnih organizacij krive za to, če bo Magna odšla
Okoljske nevladne organizacije niso krive za časovno stisko, za skrajno napete roke in zahteve ter odločitve koncerna Magna. Ne samo, da zaradi njih v zadnjih 20 mesecih ni bil izgubljen še niti en sam dan, tudi časovnice niso same zastavile. Če se časovnica ne bo izšla, bo torej kriv kvečjemu tisti, ki jo je načrtoval toliko nespretno, da ni vštel vseh predpisanih in vnaprej znanih procesnih faz s pritožbo vred, ali pa tisti, ki je Magni v slovenskem imenu popolnoma po nepotrebnem obljubljal roke, ki glede na slovenske predpise niso realni. In ni posebna skrivnost, kdo ta je oz. so.
3. Ne drži, da se vpletene okoljske nevladne organizacije nimajo kaj pritoževat, ker so tu in tam (delno) financirane iz javnih sredstev.
Napake in zlorabe pri izdaji okoljevarstvenih dovoljenj so v Sloveniji empirično izkazano dejstvo. Pritožbeni postopek čez okoljevarstveno soglasje, pravico okoljskih organizacij, da vložijo pritožbo, in sofinanciranje njihovih dejavnosti imamo zato z dobrim razlogom. Vse troje je država vpeljala, da se možnost anomalij in ekscesov in njihove škode čim bolj zminimalizira, če se že izničiti ne more. Drugače rečeno: če so okoljske nevladne organizacije v danem primeru prepričane, da pogoji za okoljevarstveno soglasje niso izpolnjeni in da je ARSO-va odločitev napačna, pritožbo ne samo smejo vložiti, ampak moramo to od njih celo pričakovati in zahtevati. Ker ravno zato, da državi pri okoljskih zadevah gledajo pod prste, smo jim v tej državi pravico pritožbe in javni denar sploh dali.
4. Ne drži, da se da vpletene okoljske nevladne organizacije nimajo kaj za pritoževat, ker pač niso iz Podravja
Edino in vse, kar že od samega začetka zahtevajo okoljske nevladne organizacije, je, da se moramo tudi pri tej investiciji držati veljavnih slovenskih in evropskih predpisov o varnem in zdravem okolju. Kar je edino logično. Da bi v vsaki vasi ali na vsakem dvorišču delali in presojali po svoje, ni dovoljeno v nobeni razumni državi. Zato je povsem irelevantno tako to, od kod pritožniki so ali niso, kot to, da investicija že ima soglasje lokalnega okolja in domače regije. Ker pač ne gre tako, da bi samo lokalni ljudje odločali o tem, kako bo pri njih z okoljem, vsi drugi pa bi smeli samo molčati in gledat vstran. Predvsem pa se gre spomniti še nečesa. Medtem ko je povsem normalno, da nas večina razmišlja zlasti o problemih in rešitvah tukaj in zdaj, je naloga okoljevarstvenikov, da razmišljajo najprej in za tiste, ki se (še) ne morejo oglasiti sami.
CNVOS zato poziva vse vpletene in odgovorne, od Magne in državne politike do lokalnih oblasti in novinarjev, da naj takoj prenehajo z neupravičenimi pritiski na Umanotero, Slovenski E-forum in druge okoljske nevladne organizacije in jim pustijo, da opravijo svoje delo. S populizmi in ustrahovanjem se namreč naš zrak zastruplja še huje, usodneje in bolj dolgotrajneje, kot ga najslabša lakirnica.
