1. Cilji naj bodo specifični in povezani z vašimi aktivnostmi
Pogosto radi uporabljamo lepe, a precej prazne in nejasne izraze. Cilj: “Opolnomočili bomo 10 mladih žensk” sam po sebi ne pove veliko, pa še meriti ga je skoraj nemogoče. Namesto tega raje opišite, kaj konkretno boste naredili in kako se bo to poznalo v njihovem vsakdanjem življenju.
Boljši cilj bi bil: “Ob koncu programa bo 10 mladih žensk pridobilo strokovno izobrazbo.”
Tako je takoj jasno, kaj želite doseči, kako boste delali in kako boste dokazali uspeh – brez zapletov pri poročanju financerju.
2. Cilji naj bodo ambiciozni, a realni
Pri postavljanju ciljev hitro pademo v dilemo: želimo prepričati financerja, hkrati pa vemo, da imamo omejen čas, proračun in ekipo. Kako najti pravo ravnotežje? Ključ je v tem, da se zavedate svojih zmogljivosti in dobro poznate svojo ciljno skupino.
Postavite si cilje, za katere veste, da jih lahko dosežete, če se potrudite. Financerju vedno pojasnite, kako ste prišli do zadanih ciljev, še posebej v primeru, da so te številke na prvi pogled nizke. Uporabite lahko tudi svoje pretekle izkušnje – npr. v letu 2025 smo aktivirali 100 mladih, v letu 2026 bomo prek projekta to številko povečali na 120.
Ne pozabite: kakovostna sprememba pri enem človeku je lahko vredna več kot 1.000 udeležencev enourne delavnice, ki dolgoročnega učinka morda sploh nima.
3. Ne komplicirajte – izberite le ključne kazalnike
Včasih bi radi merili čisto vse: od vključevanja v družbo, do števila prijateljev, obiskov gledališča, opravljenih prostovoljnih ur, zadovoljstva z delavnico, predavateljem ipd. A marsikdaj bi to pomenilo preveliko breme za ekipo, pa še časa za obdelavo vseh teh podatkov nam hitro zmanjka. Boljše je, da si za potrebe poročanja izberete par ključnih podatkov, ki so pomembni za vaše delo in te spremljate ves čas. Spremljate lahko na primer število članov, uporabnikov, regij v katerih delujete ipd.
S tem boste poenostavili spremljanje rezultatov za potrebe poročanja, hkrati pa bo ekipa razumela, kaj je res pomembno.