Hvala za vse nevladniške ljubezenske zgodbe v tednu #valentiNVO!

»Aspira se je rodila, ker želimo pozitivni soustvarjati okolje, v katerem živimo.

 Že od začetkov nas vodi želja, da postanemo gonilna sila, ki oblikuje povezano in ustvarjalno učno skupnost, kjer vsak doseže polni potencial skozi trajnostno rast in izjemnost.

Zanimajo nas različne teme, ves čas raziskujemo in se presprašujemo, vodi nas:

• inovativnost in ustvarjalnost, saj vedno iščemo in razvijamo nove, ustvarjalne pristope k izobraževanju in razvoju, ki so usmerjeni v reševanje aktualnih izzivov in potreb skupnosti;
• družbena odgovornost in vključevanje, saj spodbujamo enakopravnost, vključenost in sodelovanje vseh članov družbe, s posebnim poudarkom na mladih generacijah in marginaliziranih skupinah;
• trajnost in dolgoročna vizija, saj se v našem delu osredotočamo na trajnostno rast in razvoj, z dolgoročnim učinkom na posameznike in skupnosti;
• partnerstvo in sodelovanje, saj verjamemo v moč partnerstev in sodelovanja z različnimi akterji - od lokalnih skupnosti do mednarodnih organizacij - za doseganje skupnih ciljev in ustvarjanje sinergij.

Podpiramo lokalni razvoj.«

»Na valentinovo delimo z vami zgodbo o ljubezni do ideje, iz katere je zraslo naše Društvo Celiac Slovenija! 

Pot od iskrice do skupnosti …

V srcu Dolenjske ste leta 2006 sredi sončnega dne slišali za celiakijo.

Rodilo se je naše društvo Celiac Slovenija. Začeli smo kot majhna družinica, z idejo pomagati osebam s celiakijo, ki jim je diagnoza postavila dodaten življenjski izziv.

V težkih trenutkih, ko se je zdelo, da je pot preveč strma, smo zmogli. Je šlo in še vedno gre, ker se podpiramo, se razumemo in vemo, da smo skupaj močnejši. 

V mesecih in letih, ki so sledili, nas je vsak dogodek, vsaka delavnica, vsako srečanje poneslo korak bližje našemu cilju. Spoznali smo toliko zgodb, kot je simptomov pri celiakiji. 

Vsaka ima svoj zaplet in razplet, a vse si delijo enake odstavke o pogumu in vztrajnosti. Marsikatera se je nežno ovila okoli naših ramen kot ogrinjalo junakov. 

Društvo Celiac je danes organizacija zaznamovana s srčnostjo, raznolikostjo in predanostjo. Dom, kjer smo si medsebojna podpora, kjer delimo znanje, kjer se učimo in rastemo skupaj. Vsak novi član doda svoj odtenek barve v naše pisano platno.

In tako … obdani z nujno ljubeznijo do življenja brez glutena, smo ustvarili prvo poglavje naše zgodbe. 

… , ki pa še zdaleč ni končana - vsak dan dodajamo nova poglavja, nova spoznanja in nova prijateljstva.

Furajmo brez glutena in pišimo naprej!     

Za še več uspešnih brezglutenskih poglavij lahko donirate 5 € na 1919 s ključno besedo »CELIAC5«.     

Se vidimo na brezglutenskih poteh!«

Zaljubljena v potenciale zavržkov, v čuda narave in v življenje nasploh!

Še kdo?

#valentiNVO

Destilator, klub trajnostnih rešitev, je nevladna organizacija (NVO), ki jo poganja ljubezen do mešanih aktivnosti:

• zbiranje zavržkov,
• oblikovanje unikatnih recikliranih in naravnih izdelkov,
• reciklažne delavnice in tečaji,
• predavanja, okrogle mize, članki in objave o trajnostnem oblikovanju in bivanju,
• oblikovalske / modne / rokodelske razstave, sejmi, pop-up in drugi dogodki ter projekti,
• delovanje in življenje nasploh po principu čim manj škode in čim več koristi za širše skupno dobro.

Vse to z namenom osveščanja, inspiracije, sprožanja debat, iskanja novih rešitev in navdiha ter spreminjanja navad.

Na bolje.

CNVOS , mreža slovenskih nevladnih organizacij, je na ta zalublen dan organizirala akcijo, kjer NVO izpovedujemo svoje specifične ljubezni in razloge za obstoj.

Pa tudi ti lahko z zgornjim heštegom izpoveš svoja ljubavna nagnjenja do tebi ljubih društev ali zavodov in nam tako pomagaš, da je naše delo bolj opazno, doseže več efekta in dobi več smisla.

ValentiNVO - teden nevladniških ljubezenskih zgodb;

Naj se sliši, naj se ve, za kaj nevladnikom gori srce!

Zgodba o mojem delu na Društvu prijateljev mladine Trbovlje seže že v čase moje mladosti, ko sem bila komaj 19-letno dekle polno navdušenja, ki je želelo spreminjati svet na bolje. Takrat sem se pridružila prostovoljskim vrstam tega društva, a nisem niti slutila, da bo to postalo moje življenjsko poslanstvo.

Sedaj, ko mineva že 20 let, sem še vedno zvesta svojemu poslanstvu. Med tem časom sem imela to veliko srečo, da sem se lahko zaposlila v meni tako ljubi nevladni organizaciji, ki mi je postala drugi dom.

Še iz osnovne šole se spominjam, kako sem sanjarila o delu za ljudi, o pomembnosti pomoči in sočutja. Še vedno imam shranjen spis, ki opisuje moje želje v prihodnosti in ko pogledam zdaj za nazaj, so se resnično izpolnile. Čeprav so se moje izobraževalne poti včasih zdele daleč od tega, kar sem si želela, me je na koncu poneslo v smer, ki je bila usmerjena v delo z otroki, v prostovoljstvo, v pomoč ljudem. V prostor, kjer vedno delam s srcem, in med ljudi, ki mi s svojo podporo dajejo možnost, da se učim, izoblikujem, napredujem.

Društvo prijateljev mladine Trbovlje je zame več kot le prostor za prostovoljsko delo. Je dom, kjer sem našla smisel, povezanost in veselje v delu z otroki, v ustvarjanju skupnosti, v spreminjanju sveta na bolje. In kljub vsem spremembam in izzivom, ki jih prinaša življenje, sem ponosna, da sem del te skupnosti že toliko let in da še vedno lahko prispevam svoj delež k boljšemu jutri.

Zame vodenje DPM skupnosti ni zgolj delo, je način življenja. Delo v nevladni organizaciji je prepleteno z mojim vsakodnevnim življenjem in še vedno z veseljem opravim vsako prostovoljno uro ob popoldnevih, vikendih, in vse to je postalo nepogrešljiv del moje identitete. Vendar pa mi to delo ne prinaša le obveznosti, ampak tudi neskončno veselje in zadovoljstvo. Vedno znova me vzpodbujajo vsak nasmeh otrok, vsaka podpora skupnosti in srčni prostovoljci, ki soustvarjajo to neprecenljivo izkušnjo. Njihova energija in predanost, ko enako kot jaz vidijo smisel in vrednost v tem, kar počnemo, mi dajejo dodatno motivacijo in potrditev, da smo na pravi poti, da soustvarjamo nekaj resnično pomembnega.

Lavra Izgoršek, sekretarka DPM Trbovlje

/ VALENTI𝐍𝐕𝐎 / Naj se sliši, naj se ve, za kaj nevladnikom gori srce. 

Naše srce gori za izjemne, pogumne, močne ženske, ki ste sprejele odločitev, da z nami delite najtežje izkušnje svojih življenj.

Ker ste verjele v to, da rešitev obstaja in z nami korakale na poti iz nasilja.

Danes je #valentiNVO

Naj se sliši, naj se ve, za kaj nevladnikom gori srce! 

Naše srce gori za vse žrtve nasilja z invalidnostjo oz. oviranostjo, ki postavijo sebe na prvo mesto in naredijo korak bližje k življenju brez nasilja.

Zakaj smo zaljubljeni v svoje delo? Ker ne verjamemo le, da si vsi zaslužimo enake priložnosti in dostojno življenje v miru, ampak k temu vsakodnevno tudi prispevamo.

Z učno in ostalo psihosocialno pomočjo objamemo vse otroke, mladostnike in odrasle priseljence ali begunce, jim v novem okolju pokažemo, kje je zdravstveni dom in kje šola, jih naučimo jezika in popeljemo na kulturne predstave, da se čim prej vključijo in postanejo novi Novomeščani in Novomeščanke. Ohranjamo stike s potomci Slovencev zunaj naših meja. Tukajšnjim mladostnikom širimo obzorja z evropskimi mladinskimi izmenjavi, prek stičišča pa krepimo še ostale nevladnike v širši regiji. In tako ne le z besedami, ampak vsakodnevnim trudom širimo vrednote človeškega dostojanstva, strpnosti, prostovoljstva, medkulturnega dialoga in aktivnega državljanstva. In pri tem ohranjamo odprta vrata za vse, ki bi se nam radi pridružili!

Naj se sliši, naj se ve, zakaj DRPD ekipi, gori srce!

Za srečne tačke nam gori srce!

Društvo za zaščito živali Novo mesto smo majhen kolektivček človečkov, ki smo vsak malo po svoje usekani. Vsem nam je skupna ljubezen do vsega, kar leze in gre - ki pa se pri ljubezni ne ustavi, pač pa šele začne. Nadaljuje pa v vsakodnevno prostovoljenje, naporno terensko delo, aktivno osveščanje, svetovanje, izobraževanje, nemalokrat garanje. Vse to in še več z enim jasnim ciljem: za lepšo prihodnost živali.

Za srečne tačke nam gori srce! Če gori tudi tebi, pošlji en sms MUCKINM5 na 1919 in postani naš Valentin.

#valentiNVO

Naj se sliši, naj se ve, za kaj nevladnikom gori srce!

Ideja o čisti Sloveniji se je rodila na Finskem. Že 15 let nas združuje misija o svetu brez odpadkov. Ker nas svet potrebuje bolj kot kadarkoli prej, Jaka, Ema, Katja, Alja, Žaklina, Barbara in Ana z vso predanostjo premikamo meje in se v letošnjem letu optimistično podajamo na pot digitalnega čiščenja Slovenije.

Pridružujemo se akciji nevladniških organizacij za #valentiNVO in z vami delimo zgodbo o našem poslanstvu. Festivalu novomeško poletje je namreč zelo mar za povezovanje, tako med nevladnimi organizacijami, kot lokalnimi podjetji, ki naši skupnosti denejo dobro.  Na koncertih v Parku Rastoče knjige slednjim omogočamo, da predstavijo svoje srčne programe in se podružijo z našimi obiskovalci. Povezovanje je torej naša beseda letošnjega praznika ljubezni!  

Naj se sliši, naj se ve, za kaj nevladnikom gori srce!

Tadejina poglobitev v svoje materinstvo in radovednost po spoznavanju delovanja malega človeka jo je tako navdušila in prevzela, da se je njeno srce ogrelo za Pedokinetika - Razvoj otroka in družine, ki jo je želela deliti z drugimi in nastal je - zavod Igrivi svet. Petjo, v kateri je tlela ljubezen do raziskovanja malega in velika človeka ter želja po podpori medosebnih odnosov, je pot spoznavanja sebe kot mame prinesla v Tadejin svet dojenčkov. Začutili sta, da se lahko na podlagi drugačnih pogledov povežeta v izpopolnjeno srce, ki je podvojilo željo po pomoči družinam in njihovim članom pri nežnem stiku in lahkotnem gibanju. Po dvanajstih letih ljubezni do dela in hvaležnosti za uspešno sledenje svojim srčnim sporočilom, se je poslanstvo zavoda Igrivi svet še okrepilo, tudi z novimi projekti in strokovnimi sodelavci ter učečim okoljem za širjenje srčnosti.

Naj se sliši, naj se ve, za kaj nevladnikom gori srce!

Pridružujemo se valentinovi akciji CNVOS-a #valentiNVO in z vami delimo zgodbo o dogodku, ki je rodil idejo o naši organizaciji.

Organizacija NAZAJ NA KONJA je zaživela kot odgovor na resnično zgodbo Urške, ki je pri 16 letih zbolela za rakom.

V tej zgodbi je ključno vlogo odigrala kobila, ki je dekletu v najtežjih trenutkih predstavljala motivacijo in pomagala premagovati stiske. Skupina ustanoviteljev je imela priložnost opazovati, kako je dekle iz želje, da bi nekoč spet lahko sedela na konjskem hrbtu, pogumno in neustrašno bojevala svojo bitko za življenje. In naposled zmagala.

Vedeli smo, da lahko preko aktivnosti in terapije s pomočjo konja dosegamo najrazličnejše cilje: od izboljšav na področju senzomotoričnega delovanja ter krepitve samozavesti in identitete, do učenja čustvovanja, prejemanja in dajanja pomoči, vztrajnosti, motivacije, zaupanja in volje do življenja.

V tej zgodbi smo imeli priložnost skozi neposredno izkušnjo doživeti pozitivne učinke druženja in dela s konjem. Sprejeli smo odločitev in svojo pot začrtali v smeri, po kateri pogumno stopamo še danes ...

Pred 19 leti smo o tem posneli tudi dokumentarec, ki si ga lahko ogledate preko povezave: https://www.youtube.com/watch?v=gAj-lVfkHBo&t=36s

Že od nekdaj sem kreativna in celo svoje življenje s srcem pišem tako prozo kot poezijo. Ko sem Gašperja Gorjupa, vsestranskega glasbenika in slikarja, pred približno desetimi leti spoznala, sva se kot dve kreativni duši hitro povezala. Povedal mi je za svojo željo, da bi ustanovil kulturno umetniško društvo, ki bi promoviralo mlade, še neuveljavljene umetnike z različnih področij. Aprila 2022 je uradno ustanovil svoje Kulturno društvo Šajn, okoli sebe zbral nekaj nadobudnih mladih glasbenikov in me povabil k sodelovanju. Društvo zdaj deluje na Štajerskem in Primorskem, pa tudi po ostalih pokrajinah Slovenije. Trenutno ima društvo okoli dvajset članov in vse nas povezuje ljubezen do glasbe ter lepe, iskrene, pisane besede. Vsak od nas je zgodba zase, vsak išče svoj prostor pod soncem, ki pride do izraza v njegovem ustvarjanju in podiranju meja, tabujev in premnogih družbenih predsodkov. Vse niti pa nas vodijo do skupnega cilja, to je, ustvarjati lepe trenutke v življenju zase, za svojega bližnjega in mu pomagati najti pot do samega sebe. Povezanost znotraj društva me navdihuje in mi daje polet.

Tako dr. Tilen Genov kot Polona Kotnjek sta ljubezen do narave, morja in konkretno do kitov in delfinov začutila že v otroštvu. Tilen je med obiski sorodnikov na Lošinju spoznal italijanske raziskovalce, ki so prvi na Jadranu začeli preučevati delfine. In tako je zanimanje raslo. Takrat so pri reviji PIL Tilna, kot navdušenca nad kiti in delfini, povabili v rubriko Superpilovc, kjer ga je opazila Polona. Tudi sama je namreč veliko časa preživela v knjižnici in brskala po enciklopedijah za informacijami o morju in njenih prebivalcih. V uredništvo je posredovala svoje kontaktne podatke in čakala, da se ji Tilen oglasi. Med poletnim počitnikovanjem je naenkrat dobila mamin klic, da je prispelo pismo, ki ima na kuverti narisanega delfina. Srce ji je poskočilo. Mama ji je nato pismo po telefonu prebrala, v njem pa jo je Tilen povabil, da se srečata na Dnevu delfinov na Lošinju. Veselje je bilo nepopisno in Polonin oče jo je hitro peljal na otok, kjer sta se dva ljubitelja delfinov (tukaj sem dala ven na pomolu) prvič spoznala. Navdušenje nad temi skrivnostnimi prebivalci morja je Tilna tako prevzelo, da je v 2001 kot mladoletnik (tukaj sem dala ven v Piranu) ustanovil društvo Morigenos. Že leto kasneje so v slovenskem morju pričeli s prvimi terenskimi izhodi in Polona se je pridružila ekipi Morigenos. Takrat sta oba živela v Ljubljani in začele so se neštete poti na štop ter z vlakom na slovensko obalo. Po skoraj dvaindvajsetih letih njuni srci še zmeraj gorita za morske sesalce in v tem času sta s svojim navdušenjem okužila še številne druge sodelavce, prostovoljce, študente, ribiče in premnoge Slovence, ki zdaj vemo, da ima tudi slovensko morje svoje delfine.

Naša ljubezenska zgodba se je začela sredi zelenih gričev Slovenskih goric,

na samem robu pomola visoko nad žuborečo reko Muro,

kjer še danes stoji grad Cmurek.

Samo nekaj parov oči in rok je bilo, ki smo v gradu videli nekaj lepega, dobrega in zares pomembnega.

Eni smo grad Cmurek zrli z vrhov krošenj navzdol, drugi iz doline visoko gor pod oblake.

Mnogim drugim takrat zares ni bilo mar za ta grad, niti za 880 let življenja v tej impresivni zgradbi!

Pa kaj?! Mi smo zavihali rokave, združili moči in zgradili našo zgodbo s srcem.

V 11 letih vztrajnega dela, tovarištva, pa tudi številnih prelepih in noro veselih trenutkih je cmureških src danes še in še.

Radi imamo ta grad, naše delo in drug drugega.

/ #valentiNVO / Naj se sliši, naj se ve, za kaj nevladnikom gori srce!  Tudi Po Krka se pridružuje pobudi CNVOS, ki izpostavlja največje ljubezni nevladnic in nevladnikov.

In za koga gori srce #PoKrka?

Za članice in člane, ki prostovoljo namenjajo svoj čas in energijo našemu orkestru.

 Za vse tiste, ki našo strast do glasbe razumete in nas doma podpirate, da lahko vsak petek in nedeljo namenimo glasbi.

 Za vsa prijateljstva, ljubezni in neponovljive dogodivščine, ki nas družijo.

 Za vse tiste, ki nas podpirate in nam omogočate delo.

 Za vse starše, ki nam poleti zaupate vaše zaklade in nam dovolite, da jih popeljemo v svet glasbe.

 Za vse, ki obiskujete naše koncerte, nam namenjate tople aplavze in nas s svojimi besedami pobožate.

 Za vse, ki verjamete v nas in nas spodbujate.

 In navsezadnje za vse, ki uživate v glasbi, se ji prepustite in uživate v njenih zdravilnih učinkih.

#valentiNVO Kot družboslovke smo mogoče kdaj zavidale s.p.-jem, npr. keramičarjem. Živijo od svojih rok in dela, posla imajo toliko, kolikor ga zmorejo opraviti in ob plačilu je največja nagrada zadovoljstvo strank. Z leti spoznaš, da v nevladniških vodah ni nič drugače ...  Delo in izzive nam narekujejo dejanske potrebe lokalnega okolja. Od naših »rok« je odvisno, ali bomo najprej našle zadostna sredstva, potem vse obljubljeno korektno in učinkovito izpeljale, na koncu pa je zagotovo največja nagrada tista »zadovoljna stranka«, ki postavi smisel vsemu trudu.  V primeru regijskega stičišča so to številna društva in zasebni zavodi, ki ob naši podpori delujejo še bolje, hitreje, širše. In tako dosežemo še večji krog »zadovoljnih strank«, upokojence, mlade, žrtve nasilja, perspektivne športnike, neumorne humanitarce ...  Marsikomu so teme, kot so razvoj prostovoljstva, participacija, aktivno državljanstvo ipd. mogoče težje razumljive v primerjavi s keramično ploščico, a vsekakor niso nič manj pomembne. Ker spreminjajo našo družbo na bolje in »tesnijo« tam, kjer javni sistem »pušča«. 

 Naj se sliši, naj se ve, zakaj nevladnicam Maji, Tini in Mimi iz Regijskega NVO centra, gori srce! 

In ker je ljubezen lepo deliti, vabljeni, da kakšno svojo izkušnjo z našim stičiščem delite v komentarjih spodaj. 

In hvala CNVOS, ki skrbi, da ogenj nikoli ne ugasne.

Zgodba "Sklad Silva – društva za kakovostno življenje ljudi s posebnimi potrebami" je zgodba o moči predanih posameznikov, ki so svoje vizije spremenili v dejanja. Ustvarjajo namreč varno zavetje za ljudi s posebnimi potrebami ter odpirajo pot k bolj sočutni in vključujoči družbi.

V prvi polovici 90. let prejšnjega stoletja je v Slovenski Istri majhna skupina posameznikov, staršev in svojcev odraslih otrok s posebnimi potrebami, navdihnjena z željo zagotoviti samostojnost in neodvisnost ljudem s posebnimi potrebami, ustanovila invalidsko društvo Sklad Silva. Od prvotnih dejavnosti, kot sta Skupina za samostojno življenje in Bivanje, smo se postopoma razvijali in širili programe, sledili potrebam uporabnikov in krepili strokovne pristope, ki se prilagajajo potrebam naših uporabnikov. Danes svoje poslanstvo živimo na domačiji na Fijerogi, ki jo uporabljamo kot svoj prostor za ustvarjanje varnega okolja, kjer posamezniki s posebnimi potrebami najdejo podporo in možnosti za razvoj svojih potencialov.

Zaljubljeni smo v naše prostovoljke in prostovoljce,

enostavno zato, ker brez njih ne bi mogli izvajati naših programov. Brez njih ne bi bilo učnih pomoči, družabništva, pomoči domom upokojencev in bolnišnicam med epidemijo, razvoza in razdeljevanja viškov hrane, učenja jezikov, zdravniške pomoči v Pro bono ambulanti, izvajanja najrazličnejših delavnic v naših medgeneracijskih centrih, pomoči obiskovalcem in pacientom na Onkološkem inštitutu - in še marsičesa.

Samo v letu 2021 je 667 zlatih posameznic in posameznikov opravilo skoraj 44.000 prostovoljskih ur – ocenjena vrednost tega dela pa je skoraj pol milijona €

Če se želite pridružiti tej veliki, veseli in velikosrčni prostovoljski druščini, to lahko storite tu: https://lnkd.in/dWRdzHuh

V koga/kaj ste pa zaljubljeni vi?

Zaljubljena v življenje

Ležim v udobnem kotu svoje sedežne in miže podoživljam življenje. Čutim, kako me v licih že ščiplje, saj držim v tem spokojnem premišljevanju svoje kotičke ust z lici vred nekje daleč. Po občutku bi rekla, da že pri ušesih. Nasmešek mi ne izgine z obraza. Srečna sem. Obožujem življenje v takšnih trenutkih. Prelepo je. Nič ne bi spremenila. Kot bi se vse zložilo pravilno, vse paše skupaj. Tudi občutek v telesu je tak. Mislim, da sem pomirjena, a po drugi strani me bo od adrenalina in energije razneslo. V tem trenutku bi lahko osvojila svet.

To ni stanje, v katerem bi bila kar ves čas. Ne. Tudi jaz sem povsem običajno dekle, s povsem običajnimi nihanji in svetlimi in temni momenti. Spopadam se s svojimi problemi, ki jih s seboj nosim od nekdaj in s tistimi, ki mi na pot pridejo sproti. Krmarim med željami in kompromisi, enkrat bolj, drugič manj uspešno. Ampak v takih trenutkih, ko je občutek v telesu podoben popolnosti, takrat je vse ostalo nepomembno in razlogi, ki mi dajejo ta občutek dobijo potrditev, da sem na pravi poti in da želim nadaljevati v to smer.

Vem, da smo vsi različni in vsak ima nakazano svojo smer, ki jo bo prehodil ali ne. Ta je moja. Vedno bolj to čutim in vedno bolj si tega želim. Kot pravim, to stanje harmonije ni nekaj vsakdanjega, nekaj, kar bi se dogajalo kar naprej. Žal. Zato pa mi je tudi toliko bolj dragoceno, ko to občutim.

Že vse življenje se trudim biti dober človek. Dobra hči, dobra sestra, dobra prijateljica, dobra partnerka, dobra delavka … Veliko sem delala in dala, a nisem vedno imela pri tem posebnih občutkov, kaj šele da bi za to v zameno dobila nazaj nekaj tiste topline, ki bi jo morda želela, ki bi me nahranila za naprej. Ni bistvo, da bi za vsako podarjeno stvar, čas, pomoč … dobila kaj v zameno, daleč od tega. A obetala bi si vsaj nek dober notranji občutek, ki bi mi povedal, da sem ravnala prav, zaradi katerega bi se sama bolje počutila, ki bi bil nek kompas za naprej. Brez tega občutka se mi zdi, da nekaj manjka. Počutim se mrtvo.

Nihče ne želi trošiti časa brez zveze. Vsem je odmerjen, vsem je drag, vsem gre prehitro. Tudi meni je vsak dan posebej prekratek, za vse kar bi rada storila, za kar bi rada prebrala, za kar bi se rada še naučila. Prekratek za samoto, ki bi mi pasala in za druženje z ljudmi, ki bi jih želela ob sebi.

A kljub vsej tej »gužvi«, ki si jo ustvarjam sama, sem ves čas čutila, da je v meni še nekaj kar čaka, da pride na plano. Nekaj, kar čaka na priložnost in nekoga, ki se mi bo zdel vreden, da ga objame ta moj val ljubezni, ki tli v meni in si želi ven.

Naletela sem nanj, na Slovensko društvo Hospic. Najprej je bilo le spogledovanje. Bilo je skrivnostno, modro, umirjeno in polno življenjskih resnic. Zamikalo me je. Zdelo se mi je nadvse zanimivo tudi, ker večina od njega beži, se ga boji. Še bolj me je pritegnilo. Čutila sem, da mi nekaj v življenju manjka in vedno bolj sem slutila, da bi to lahko bilo to. Vedela sem, da mi bo pomagalo odgovoriti na vprašanja, ki me begajo in mi pomagalo najti mojo pot.

Sedaj po treh letih vem, da sem »zaljubljena«.

V društvu (in vsem kar predstavlja) sem našla partnerja, ki mi daje več, kot bom lahko dala sama. Nauči me več, kot bi lahko kadarkoli prebrala v knjigah. Uči me, kaj je bistvo življenja, kako malo je stvari, ki zares štejejo in še te so nam po navadi pri roki. Sili me, da brskam po sebi in premišljujem, kdo sem, kaj res hočem in če je to tisto, kar želim biti. Z njim sem pridobila tudi krog podobno mislečih, pozitivnih ljudi, ki so s svojimi prenekaterimi izkušnjami dragocena popotnica na moji poti.

Rastem, se razvijam in širim pogled. Počasi reduciram stvari, ki niso zame in ki mi pijejo energijo. Postajam pogumnejša. Raje se imam.

Tudi sama dajem. Dajem čas, dajem energijo, prostor, varnost, prisotnost, podporo … Poslušam, sem tam, ob njej/njem. Včasih poskušam razumeti. Ne pametujem. Le poslušam in se učim. Sprejemam hvaležnost, sprejemam bolečino, sprejemam veselje, stisko, strah, pogum, mir … Sem opora, ko skupaj krmarimo po razburkanih valovih, ki jih prinesejo bolezen, bolečina, obup, strah in tudi smrt. Poleg sem tudi, ko se morje umiri in izza oblakov posije sonce. Lahko se veselimo skupaj. Veselim se z njimi in za njih, bolj kot da bi šlo zame. Občutek je res dober. Včasih je dovolj le pogled ali dotik, da razumem, koliko hvaležnosti me obdaja. To je svet prostor. Počutim se posebno. Počutim se počaščeno, da sem to ravno jaz, da sem bila del zgodbe nekoga drugega, da me je nekdo sprejel v svojo intimno bližino.

Vsako spremljanje umirajočih, pogovori z žalujočimi, vse je tako posebno, sveto. V vseh teh odnosih je toliko iskrenosti, toliko resnice in pristnosti, ki je v svetu kronično primanjkuje, jaz pa si je tako želim, ker je edina pristna. Hvaležna sem, da sem odkrila in pri sebi spoznala, katere vrednote me vodijo in katere me delajo ponosno samo nase, me opolnomočijo in mi dajejo moči za nadaljnjo rast.

Res je, da moramo nekatere napake narediti sami, da se iz njih kaj naučimo. A ti ljudje, ki se z zadnjimi atomi oklepajo tega sveta, ki delajo zaključke in bilance svojega življenja, posedujejo toliko modrosti in namigov, ki jih lahko uporabim.

Neizmerno hvaležna za vsa spoznanja.

Sem šele na začetku. Ta zveza je še sveža, a čutim da obeta, da se bo razvila v lep odnos. Daje mi kar potrebujem in posledično zato vrnem še več tega, kar imam in kar v meni sproti nastaja. Vedno prežeto z iskrenostjo in resnico, ker le ta osvobaja.

Čutim, da je to prava veza, ker me ne pije, me ne izkorišča, temveč me opogumlja, me budi. Pomaga mi rasti. Daje mi svobodo. Odpira mi oči in mi kaže, koliko lepega je v življenju, tudi s tem, ko sem ves čas obkrožena s smrtjo. Nikoli nisem tako ljubila življenja kot ga sedaj, ko se vedno bolj zavedam, da ga je lahko vsak trenutek konec. Učim se, da obtoževanja in kazanje s prstom ne pripeljeta nikamor. Vsak je odgovoren zase. Vsak ima svoj potni nalog, ki ga mora prevoziti in odživeti. Nobeno življenje ni dokončno zarisano. Vsak lahko v vsakem trenutku vpliva, da bo usodo vzel v svoje roke.

Da, zaljubljena sem v življenje. V takšno življenje, ki me dela srečnico. Ljudje, ki jih spremljam, s katerimi prihajam v stik ob žalovanju, na delavnicah, me opominjajo, da je smisel in lepota v malih stvareh. Lahko le v nasmehu, v kavici s Petrola, v kratkem sprehodu, v izpolnjeni prijavnici, v tišini, namesto da bi kaj rekla, v tolažbi in vedri napovedi, v pogledu, ali samo drobni šali, ki jo poznata samo vidva. Sreča je v toplem iskrenem objemu, dotiku roke, v sami mirni prisotnosti ...

Ljubim to življenje in sem hvaležna Slovenskemu društvu Hospic, ki me je že ogromno naučilo in me še vedno uči in odstira tabuje, ter hvaležna, ker sem preko njega prišla v stik z vsemi temi ljudmi, ki so mi vsak s svojimi izkušnjami in zgodbo posebej dragi učitelji.

Tudi zaradi vseh njih ljubim to življenje.

Matejka Vovk, prostovoljka Slovenskega društva Hospic, OO Celje

Življenje – do zadnjega diha!

(sonet za hospic)

Ej, čutiš, da smo enolična družba!

Vsi smo mladi, zdravi – večni??

Ko pa se cvet spreminja v sadež,

zazremo se v starost, kot da je madež.

Možje in žene v zrelih letih

znajdemo se v kolesju časa:

za nami starši in otrok pred nami

in včasih smo tako nemočni, sami.

V neskončnosti vesolja tečejo nam leta,

življenja cikel vztrajno se ponavlja,

človek v sočutni družbi lepe čase si obeta.

Pretok življenja v hospicu je svojstvo

in doživetje polno, vse do zadnje ure.

Tu smo, da odhod je lep - v novo rojstvo!

Nada Tržan Herman, prostovoljka Slovenskega društva Hospic, OO Celje

SPREJETOST V SLOVENSKEM DRUŠTVU HOSPIC

Ljubezen do tega, da samo si ob drugem, da mu prisluhneš in mu služiš oz. mu po lastnih zmožnostih pomagaš, se je zgodila, še preden sem se včlanila v Slovensko društvo Hospic. Kot prostovoljka v domu za starejše sem obiskovala slepo in nepokretno gospo. Ko je pri skoraj 97 odšla, me žal ni bilo ob njej, sem pa imela pred tem čast z njo preživljati prelepe trenutke. Trenutke, v katerih drugega človeka končno vidiš in slišiš v njegovi celoti, ki je tudi tvoja.

Potem sem se včlanila v Slovensko društvo Hospic, pa ne brez negotovosti glede spremljanja kronično bolnih in umirajočih ter njihovih svojcev, kar je njegovo poslanstvo. Bom zmogla, bom znala, ko sem včasih vendarle tako nerodna? A želja po biti ob drugem je zmagala.

Prostovoljnega dela v Slovenskem društvu Hospic še ne opravljam, saj še čakam na izobraževanje za prostovoljko. Počasi pa spoznavam, kaj vse to društvo še počne, kako zelo aktivno in dinamično je.

To spoznavam v ekipi našega območnega odbora Zgornje Savinjske doline, ki me samo utrjuje v želji, da postanem prostovoljka. Predvsem zato, ker sem se med prostovoljci našega odbora praktično takoj počutila popolnoma sprejeta, pa čeprav sem mednje prišla kot čista tujka. Še nikoli nisem bila v tako kratkem času v neki skupini ljudi tako lepo sprejeta. Za kar sem izjemno hvaležna. In se veselim vsega, kar me znotraj društva še čaka, predvsem seveda prostovoljnega dela z uporabniki.

Andreja Juvan, prostovoljka Slovenskega društvo Hospic, OO ZSD

SRČNI LJUDJE

Mi smo tisti,

ki gradimo boljši svet,

kjer ljubezen in sreča nista nikoli skrita,

svet, ki ni nevaren,

ampak ljubeč in solidaren.

Mi vidimo mimo opečnatih zidov,

mimo različnosti, predsodkov in strahov,

in sprejemamo odgovornost,

do sveta in do življenja,

s toplo dlanjo iz njiju odvzemamo trpljenja.

Ljubezen in sočutje,

to naša je potreba,

to bistvo je našega obstoja,

brez njih človeštvo ne more preživeti,

mi smo tisti, ki pomagamo ti ju objeti. 

Miha Zimšek, zaposleni v Slovenskem društvu Hospic, OO MS

NAJ SE SLIŠI, NAJ SE VE, ZA KAJ NEVLADNIKOM GORI SRCE!

Sem prostovoljka v Slovenskem društvu Hospic.

Po devetnajstih letih na Zavodu za zaposlovanje sem dobila možnost zaposlitve v Slovenskem društvu Hospic kot administrator. To možnost sem sprejela z odprtimi rokami. Začela sem spoznavati nove sodelavce in način dela v društvu. Bila sem prijetno presenečena ob spoznanju, da tu nisi številka, ampak spoštovan član velike, sočutne in dobrosrčne družine.

Naše poslanstvo je sočutna, celostna oskrba umirajočih in njihovih svojcev, ki se po smrti nadaljuje s podporo žalujočim otrokom, mladostnikom in odraslim. Želimo prispevati  k razvoju bolj sočutne družbe, kjer se posamezniki in družine soočajo z umiranjem, smrtjo in žalovanjem in da nikdar ne ostanejo sami s stiskami, ki jih doživljajo.

Hitro sem se vpeljala v delo in postala prostovoljka v prostem času. Opravila sem začetno usposabljanje za prostovoljce. Med usposabljanjem sem se soočila z vprašanji življenja, smrti in sočutnostjo. Na usposabljanju so nas naučili, kako prisluhniti samemu sebi, se soočiti s svojimi strahovi in bremeni, hkrati pa so nam približali temo minljivosti nas samih in naših svojcev. Spoznali smo, kako prisluhniti in podpreti umirajoče in žalujoče. V tem času, sem osebnostno zrasla in se naučila najti svoj notranji mir. 

V našem društvu sem spoznala veliko srčnih prostovoljcev, ki smo sposobni globokega sočutja, razumevanja in poslušanja, da zmoremo in znamo prisluhniti bolniku ali žalujočemu in podariti svoj prosti čas za ljudi v stiski.

Darinka Matjašec Valenci

Slovensko društvo Hospic, OO Koroška

VALENTINOVO <3: NAJ SE SLIŠI, NAJ SE VE, ZA KAJ NEVLADNIKOM GORI SRCE!

Kako težko je včasih razumeti to naše življenje, res težko. Ljubezen je razlog, zakaj svet sploh je. Namesto, da bi žalovali za ljudmi, ki so odšli, bi se veselili tistih, ki bodo prišli. Dobro si je postaviti visoke cilje, vedeti pa je treba tudi, kako uživati v majhnih, a daleč̌ najboljših stvareh. To je ljubezen nevladne organizacije, kjer gori srce. Pustiti moramo ljudi, da odidejo. Nevladne organizacije živijo z odprtim srcem in ponujajo roko vsakomur, brez vseh pričakovanj. Ponosni smo, da smo del organizacije kot zaposleni ali prostovoljci. Tu smo na tem mestu, z razlogom. Trdni in pokončni. Vsake toliko je dobro tvegati in stopiti iz svojega območja udobja. Pogovarjati se z ljudmi, ki jih še nikoli nismo srečali in jih resnično poslušali. Močna oseba ni tista, ki nikdar ne joče in se ne zlomi. Močna oseba je tista oseba, ki se zjoče, zlomi in se znajde popolnoma na tleh, a vedno znova vstane, obriše solze in zalepi zlomljene koščke srca. Razpoke bodo vedno tam, ampak za to osebo bodo le dokaz in opomnik, kaj vse je zmogla. Življenje je tvoje, ne menjaj ga z nikomer in zapomni si, kjerkoli si, "ono" je s teboj. Živi ga, je edino in eno. Solze so, a so obrisane s toplo dlanjo. Tak občutek je tudi v naši nevladni organizaciji. Pomagati drugim in jim stati ob strani, ko nas najbolj potrebujejo. Za to nevladnikom gori srce.

S spoštovanjem,

prostovoljka Slovenskega društva Hospic, OO Murska Sobota, Tanja Koprivec

Naj se sliši, naj se ve, koliko naše srce bije za vas nevladnike! 

Z vami smo, ko nastane problem in z vami smo, da do problema sploh ne pride. 

Zato vas krepimo. Vam nudimo podporo in pomoč: pri računovodskih in pravnih zagatah, pri razpisnih dokumentacijah, promociji, se borimo, pomagamo in trudimo za boljše pogoje za vaše delovanje, vas povezujemo, obveščamo o spremembah, vas obiščemo in z vami sodelujemo.

In se veselimo vaših uspehov. 

Zaupajte nam, kateri organizaciji pa pripada vaše srce? Naj se sliši, naj se ve!

»Človek človeku Sopotnik«

Zgodba Zavoda Sopotniki in storitve brezplačnih prevozov za stareješe, se je pred nekaj manj kot desetimi leti začela na področju Brkinov. Tam je ustanovitelj Marko Zevnik skupaj s prijatelji zaznal stistko starejših, ki so, zaradi odsotnosti javnih prometnih povezav in umikanju storitev v večja mesta, le stežka dostopali do najosnovnejših storitev. Stanje so opisali kar z izrazom, da so starejši na podeželju večkrat »ujetniki svojih domov«. Zato so se aktivirali: ustanovili so zasebni zavod, z lastnimi sredstvi kupili prvo vozilo, natisnili plakate in letake in že naslednji dan je poklical prvi uporabnik s potrebo po prevozu. Model storitve so postavili na temelju solidarnosti v lokalni skupnosti, saj so bili prepričani, da tržni modeli na redko poseljenih področjih in ob pogostih finančnih stiskah starejših niso aplikativni – navsezadnje, če bi bili, bi se taksi storitve izvajale tudi po podeželju. Kot najboljši način oblikovanja modela storitve se je izkazalo prostovoljstvo: zavod si je zadal nalogo, da udejani vodilo, da so prostovoljci srce storitve. To pomeni, da poskrbi za zagotovitev namenskih službenih vozil in povezanih stroškov, da voznikom-prostovoljcem zagotovi ustrezna usposabljanja, zavarovanja (tako za upravljanje z vozilom kot nezgodno), opremo (službeni telefon, mobilno aplikacijo za pomoč na poti, označevalna oblačila in drugo opremo), brezplačne napitke in kosila ... Skratka vse potrebno, da  bodo lahko v času, ki so ga pripravljeni nameniti pomoči in druženju s starejšimi, uživali.

Velik pomen za varno in kakovostno storitev v zavodu pripisujejo svoji lokalni prisotnosti. V 14-ih aktivnih enotah, ki pokrivajo 17 slovenskih občin in s preko 290-imi vozniki-prostovoljci zagotavljajo mobilnost več kot 5.300 starejšim, je na projektu zaposlenih 14 lokalnih koordinatorjev, zaposlenih v zavodu ali pri partnerjih pri izvajanju storive (občinah, Rdečih Križih, Centrih za socialno delo ipd.), ki skrbijo za prejemanje klicev starejših in organizacijo dela prostovoljcev. Tako imajo ti vedno v bližini osebo, na katero se lahko obrnejo za pomoč, navodila, podporo.

V letu 2023 je Zavod Sopotniki omogočil kar 11.489 prevozov, od katerih jih je preko 65 % za namen zdravniške oskrbe, sledijo prevozi za dostop do storitev kot so trgovina, banka, pošta ipd (23, 6 %), nato sledijo »manj nujni prevozi« na obiske, na kulturne prireditve ipd. A v Zavodu Sopotniki vedo, da so »manj nujni prevozi« v resnici »prevozi za dušo«, zato so v sodelovanju z družbo Toyota Adria, razvili projekt »S prevozom do tisoč želja«, v sklopu katerega izvajajo celodnevne izlete za starejše. In rodijo se zgodbe, kot je spodnja.

»Na Kurešček smo prispeli v dopoldanskih urah in le za las ušli megli, ki se je vila po celotni dolini, mi pa smo bili obsijani s soncem. Gospod in gospa Logar sta si ogledala cerkev in za nekaj časa posedela v miru in tišini. Ko sta prišla ven, je gospa Marija nosila nekaj v roki. Za vse nas je vzela listke z dobrimi mislimi. Zunaj smo se usedli na klopi in vsak si je izbral svoj listič z mislijo. Ko smo jih prebirali, smo ugotovili, da je vsak dobil prav takšno, ki ga je nagovorila.
Sledilo je kosilo v bližnji gostilni, kjer so nas prijazno sprejeli, bogato postregli in se nam v celoti posvetili. V prijetnem vzdušju smo ob kosilu klepetali in bolje spoznali zakonca Logar. Poročena sta več kot 60 let, gospod Albin jih šteje 93 in gospa Marija 89. V življenju sta prestala marsikaj, a tega ne kažeta. Ker ima gospa Marija že od mladih let težave z nogami, je njuna zveza drugačna. Medsebojno spoštovanje, sodelovanje, predvsem pa ljubezen so podlaga za to, da sta zakonca še vedno samostojna. Živita sama, sama si kuhata, skrbita za stanovanje in celo urejata zelenjavni vrt. Vse to počneta z neverjetnim optimizmom in dobro voljo. Ko smo ju vprašali, kaj je skrivnost njunega uspešnega zakona, sta povedala, da komunikacija. Vse si povesta, občasno se tudi spreta, a važno je, da po sporu ne gojita zamer, temveč gresta skupaj naprej!«

Zgodbe Sopotnikov so zgodbe medgeneracijskega sodelovanja, solidarnosti v lokalni skupnosti, aktivnega in dostojanstvenega življenja v starosti, so zgodbe, kjer smo si – Človek človeku Sopotnik.

#SopotnikiAnkaran 𝗶𝗻 𝘃𝗮𝗹𝗲𝗻𝘁𝗶𝗻𝗼𝘃𝗼

Na dan, ko se sončni žarki prepletajo z občutkom topline in povezanosti, v Zavod Sopotniki čutimo ljubezen v zraku. Prav tako energijo pa z veseljem delimo z našimi uporabniki skozi vse leto.

Današnje uporabnice v Občina Ankaran smo razveselili s sladkim presenečenjem. Pa tudi v naši pisarni smo delili radost, saj smo poleg čokoladnih src uživali še v okusnem domačem pecivu.

S soprogom Urošem sva se spoznala pred petnajstimi leti, ko sva oba delala v javnem sektorju, pred tem pa sva bila oba dolga leta nevladnika. Najina ljubezen se je razvijala vzporedno s sodelovanjem. Ko se nama je rodila hči, smo veliko časa preživeli v družinskem krogu in v naravi. Na popotovanjih po naravi in tujih krajih sva dobila idejo, dovolj drzno, da sva leta 2015 ustanovila zasebni neprofitni zavod. Začela sva ustvarjati inovativna, izvirna doživetja v naravi, namenjena družinam z majhnimi in večjimi otroki. Družinski turizem z zgodbo, ki je danes unikaten koncept v Sloveniji in tujini.

Prvo pot sva predlagala na Krvavcu in tako je nastala prva pravljično−doživljajska pot. Bila sva prepričana, da je, če imava pogum in verjameva, da skupaj zmoreva, to prava smer. V Škrateljcu sva združila vse, kar znava. Med drugim tudi Uroševo ljubezen do knjige, tako branja kot pisanja, ter moje izkušnje s pripovedovanjem in didaktičnimi aktivnostmi za mlajšo publiko. Programi so izrazito medsektorski in raznovrstni, kar je večen izziv pri zagotavljanju stabilnih virov financiranja. Hkrati pa tako široko zastavljen koncept nudi tudi veliko svobode. A vsaka takšna zgodba mora na koncu preživeti in imeti konkretne ter merljive gospodarske učinke.

Škrateljčeva Pravljično−doživljajska transverzala po Sloveniji je od 2017 do danes zrasla v enajst poti in kmalu jih bomo dodali še več. Imava široko mrežo zunanjih sodelavcev (ilustratorji, avtorji, oblikovalci in rokodelci, kot tudi javni zavodi, gospodarski subjekti in lokalne skupnosti). Z znanjem in izkušnjami povezujeva včasih nezdružljive akterje v nove zgodbe. Izkazalo se je, da je bila najina ocena, da je zdaj pravi čas in da je Slovenija pravi kraj za takšne stvari, pravilna.

Lani smo predstavili tudi Škratolovsko izkaznico, na kateri naši obiskovalci na vseh poteh zbirajo žige in so tako postali zbiralci naših doživetij. Odzivi in izkušnje obiskovalcev so res pozitivne. Vedno me veseli in to me je tudi v prejšnjih delovnih procesih navduševalo, da ljudje prepoznajo in cenijo kakovost. Tako lahko stvari rastejo in se razvijajo. In v zasebnem zavodu je veliko te strasti, entuziazma, žara, ki izhaja iz notranje inercije. Naredimo stvari, ki so dobre za nas in so dobre za druge. Gre za neke vrste poslanstvo. In po tem smo zagotovo enaki vsem, ki delajo v javnem interesu pa tudi marsikomu, ki dela v zasebnem sektorju. To je tisto, čemur slediva.

Nina Peče Grilc, soustanoviteljica Zavoda Škrateljc

Rojstvo prvega otroka starša nedvomno zaznamuje in mu v njegov vsakdan podari novo vlogo, smisel, motiv, izziv, odgovornost, obvezo. Z otrokom se pojavi tudi neka nova oblika ljubezni in povezanosti, ki je pred tem nisi poznal. Tako na novo postavljen vagon življenja pričenja svojo življenjsko pot, kjer starši poskušamo biti podpora, vzor in vzgojitelj. In vsak dan prinaša sonce, oblake, temo in tudi svojo obliko rutine. En izmed takšnih dni je presekal telefonski klic: »Voznik brez izpita, pod vplivom alkohola in z neregistriranim vozilom je povozil vašo hči na poti s šolskega izleta…”

Hude poškodbe, koma, boj za življenje hčerke v trenutku odstranijo do tedaj “najpomembnejše vsakodnevne neodložljive obveznosti", sestanke, … Prioritete se v sekundi spremenijo, v srcu se zbudi tisto veliko hrepenenje za življenje lastnega otroka, ljubezen pridobi vso svojo žlahtnost, smisel in barvitost… Neme številke statističnih podatkov žrtev prometnih nesreč iz medijev izginjajo in jih pričnejo nadomeščati imena, priimki, življenjske zgodbe. Hči preživi, zaživi in danes upravlja svojo lokomotivo življenja.

Sam pa sem se zaustavil na postaji, ki smo jo z ljudmi, zaznamovanimi s posledicami najhujših prometnih nesreč, podporniki, somišljeniki zgradili skupaj. Imenuje se Zavod Varna pot, ki je zahvala za življenje in ljubezen, ki svoje poslanstvo izraža skozi programe pomoči, podpore, izobraževanja in preventivnih aktivnosti, ki bodo otroke, mlade, starejše in naše okolje pripeljali do cilja - Vizije NIČ na slovenskih, evropskih in svetovnih cestah.

Robert Štaba, predsednik Zavoda Varna pot

Zavodu sem se pridružila že v času študija socialne pedagogike. Klic, da bi delo z otroki in mladimi lahko opravljala tudi profesionalno v zavodu, sem sprva poskušala utišati, odgnati, saj sem smatrala, da je to le posledica izgube očeta v prometni nesreči. Po delu v Evropskem združenju žrtev prometnih nesreč pa sem spoznala, da je to moje poslanstvo. Želela sem si, da bi programe za mlade, predvsem na področju škodljivih substanc kot sta alkohol in prepovedane droge v prometu, prenesli v slovenske šole in okolje.

V svojem poslanstvu spoznavam moč izobraževanja, preventive in zagovorništva in že vidim sadove dela številnih deležnikov, ki skozi strožjo zakonodajo za mlade ter  programe in treninge varne vožnje med vrstniki izgrajujejo relativno odgovoren odnos do trezne vožnje, ki je ohranil veliko mladih življenj.

Kaja Kobal, programski vodja Zavoda varna pot

V vsakdanjem utripu sodobnega načina življenja nam žal velikokrat zmanjka časa, energije in zagona, da bi trenutke v polnosti doživeli. Obdobje norega tempa sem pred dvema letoma doživela tudi sama in po tehtnem razmisleku na prvo mesto postavila družino. Po dolgem času sem zadihala s polnimi pljuči in v dragocenem skupnem času s svojima otrokoma spet našla sebe. Človeka, ki želi in mora spreminjati svet na bolje. Človeka z optimističnim pogledom v prihodnost in prepričanjem, da (še) nismo povsem zašli s poti. Človeka, ki v želji osebne rasti in napredka stremi k novim izzivom. V ležernem dopustniškem petku sem naletela na Zavod Varna pot. Moram jih bolje spoznati! Po sproščenem predstavitvenem srečanju so preskočile iskre. Zaljubila sem se v predano skupino ljudi, ki si prizadeva ozaveščati javnost o pomenu varne mobilnosti ter nudi sočutno podporo žrtvam prometnih nesreč. Vesolje mi je ponudilo priložnost, da nahranim svojega človeka, svojega notranjega otroka, zvedavega, odločnega in prepričanega, da s skupnimi močmi lahko dosežemo neverjetne cilje. Kot zaveden zagovornik preventive sem začela svojo novo pot v nevladni organizaciji, ki navdihujoče živi in diha za prispevanje k trajnim pozitivnim spremembam v odnosu do varne mobilnosti. Naj traja! Ljubezen, ki mi omogoča, da skupaj s srčno ekipo soustvarjam pozitiven vpliv na družbo, se povezujem z otroki, mladostniki in žrtvami prometnih nesreč na ravni vrednot, kar pripomore k vzpostavljanju trajnih vezi in gradnji skupnosti, ki ceni različnost ter spodbuja medsebojno podporo in solidarnost. Naj traja! Iskra v srcu za uresničevanje novega poslanstva.

Tina Klemenčič, projektni vodja Zavoda varna pot