Prejšnji četrtek je zavod Danes je nov dan prejel nagrado Tulipan, ki jo podeljuje nizozemsko veleposlaništvo v Sloveniji. Nagrajeni so bili za svoje aktivnosti pri razvoju digitalnih rešitev za politično participacijo, transparentnost in odgovornost. "Preko tehnologij so opogumili in omogočili ljudem aktivno vlogo v demokratičnih procesih in možnost, da so postali dobro obveščeni državljani. S podporo drugim nevladnim organizacijam in civilni družbi s tehnološko platformo pa nepristransko omogočajo aktivno državljanstvo v okviru zakona," je ob podelitvi nagrado utemeljil nizozemski veleposlanik in pri tem kot še posebej inovativnega izpostavil Parlameter, orodje, ki ga je Danes je nov dan razvil za spremljanje dela Državnega zbora oziroma poslancev in poslank.
Nizozemska želi z nagrado zagotoviti prepoznavnost zagovornikov človekovih pravic po vsem svetu, ki človekove pravice spodbujajo in podpirajo na miren in inovativen način. Ob Sloveniji so jih letos podelili še v enajstih državah. Kriteriji, ki jih upoštevajo pri izbiri, so inovativnost, učinkovitost, povezovalnost in pogum.
Pri izboru nominirancev za nagrado se je nizozemsko veleposlaništvo posvetovalo s CNVOS. Poleg Danes je nov dan sta bila med finalnimi nominiranci še Inštitut 8. marec in Protestna ljudska skupščina.
Kakor je na podelitvi nagrade povedal direktor CNVOS Goran Forbici, bi si nagrado zaslužil vsak od nominirancev. Vsem trem zato iskreno čestitamo!
V nadaljevanju objavljamo še govor, ki ga je imel direktor CNVOS na podelitvi nagrade:
»Spoštovani veleposlanik, spoštovani nominiranci, ekscelence, gostje in predvsem kolegi nevladniki!
Človekove pravice so zapletena reč. Pripadajo vsem, brez razlik in pogojev ter so zato tudi vtkane v naš vsakdan, v funkcioniranje države, v pravna in druga pravila, po katerih živimo. Zdijo se tako običajne in samoumevne, da jih kot takšne praviloma tudi dojemamo. Se pravi kot samoumevne, trajne in neodtujljive.
Zadnji dve leti sta bili žalostni in težki. A na nek ciničen način tudi pozitivni. Avtoritarni ukrepi prejšnje vlade so nas opomnili, da človekovih pravic nikoli, naj časi izgledajo še tako normalno, ne gre jemati preveč lahkotno, saj so kljub svoji navidezni univerzalnosti in samoumevnosti po svoji naravi precej krhke in zato lahko kadarkoli predmet kratenja in napadov. Posledično so nas opomnili tudi, kako pomembno je delo naših nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z varstvom človekovih pravic. Njihova pogumna borba jih ni samo postavila pod žaromete in jim zagotovila množično podporo, kot je najbrž niso bile deležne še nikoli, temveč so nastale tudi nove organizacije in skupine. A ravno zato ne bi smeli pozabiti, da ravno tako, kot so se te organizacije in skupine v zadnjih dveh letih borile za pravice slehernega od nas, se v normalnih časih borijo za pravice manjšin in deprivilegiranih. Podpirati jih je zato treba tudi v normalnih časih. In pri tem predvsem ne pozabiti, da kadar se borijo za pravice manjšin, ne počnejo nič drugega, kot bi počele, če bi morale braniti pravice večine oziroma slehernika med nami.
Podeljevati nagrade na področju človekovih pravic je veselo, a hkrati tudi nehvaležno opravilo. Kako namreč izbrati najbolj plemenitega med plemenitimi, najboljšega med najboljšimi med nami? Zato čestitke nizozemski ambasadi za pogum ter vsem finalistom. Brez zadržkov si vsak izmed njih zasluži letošnjo nagrado.
Dosežke Inštituta 8. marec iz zadnjih let bi bilo nesmiselno naštevati. Kolegicam in kolegom iz inštituta je malokdo enak po zanosu, svežini in inovativnosti. S svojim pristopom so tako rekoč revolucionirali civilnodružbeni aktivizem pri nas. Njihovi komunikacijski in organizacijski načini in metode, resda pogosti v anglosaksonskem svetu, pri nas doslej niso bili prakticirani. Zelo sem vesel, ko vidim, da se njihove prakse širijo tudi med drugimi nevladniškimi kolegi. Navdušen pa sem tudi nad njihovimi srčki, zajčki in backom Jonom. Avtoritarci se povsod po svetu jemljejo hudičevo resno. In zdi se, da jih še bolj kot z uporom iritiramo in jim majemo tla pod nogami s tem, da jih ne jemljemo resno.
Danes je nov dan. Veliko je razlogov, zaradi katerih bi si zaslužili nagrado. Njihov politični humor in sposobnost satire sta izjemna. Naj bodo časi še tako napeti, nas znajo nasmejati. In dokler se znamo šaliti in smejati, mračnjaštvo ne bo zmagalo. Toda obstajajo še neke druge aktivnosti inštituta Danes je nov dan, nič manj pomembne, a prevečkrat spregledane: v zadnjih 10 letih skoraj ni bilo civilnodružbene akcije, ki ji ne bi po tiho nudili digitalne podpore. Brez te podpore bi bile akcije in aktivnosti mnogih nevladnih organizacij mnogo manj slišane in prepoznavne. Nagrado si zaslužijo že zgolj zaradi tega.
Protestna ljudska skupščina z Jašo Jenullom na čelu. Da ne bom predolg, bom rekel samo tole: ni težko protestirati in kolesariti, ko skupaj s tabo kolesari in protestira 40 tisoč ljudi. Težko, hudičevo težko pa je kolesariti in protestirati, ko vas je samo še peščica. Jaša in njegovi kolegi spomladi 2020 niso bili samo med prvimi in najglasnejšimi branilci naših državljanskih pravic, pač pa so vztrajali tudi, ko nam je kazalo zelo slabo. In to za ceno enormnih oblastnih pritiskov.
Zadnjič sva se z Mladininim novinarjem šalila, da če letošnjega aprila ne bi šlo za restavracijo demokracije, temveč za restavracijo kraljevine, bi vsi omenjeni najbrž bili nagrajeni z doživljenjsko apanažo in pravico, da v prisotnosti kralja sedijo tudi, ko sam stoji. Demokracije na žalost tovrstnih nagrad za državljanski pogum ne poznajo. Zato sem vesel in hvaležen, da je izjemnost in pomembnost prizadevanj letošnjih nominirancev znalo prepoznati in simbolno nagraditi vsaj nizozemsko veleposlaništvo, če tega že ni zmogla naša država oziroma tisti, ki so v njej pristojni za podeljevanja državnih priznanj in jabolk navdiha.
Še enkrat čestitke vsem nominirancem!«
