Pismo nevladnim organizacijam - SDS-ove napovedi o koncu financiranja NVO

Prejšnji četrtek je na televizijskem predvolilnem soočenju na TV SLO poslanec SDS Branko Grims napovedal, da bo njegova stranka ukinila javno financiranje nevladnih organizacij, češ da se »300 milijonov meče skozi okno letno za nevladne organizacije, od katerih, kot je recimo Mirovni inštitut in podobno, Slovenija dejansko nima nobene razvojne koristi.«

Če bi poslančeva napoved obveljala, bi to pomenilo konec državne in občinske podpore gasilskim, kulturnim, športnim, lovskim, ribiškim in turističnim društvom, pa tudi konec financiranja katoliških in drugih zasebnih vzgojnih in izobraževalnih ustanov in recimo tudi društev upokojencev. Od omenjenih 300 milijonov evrov je namreč šlo lani:

• 7,7 milijonov za lokalna kulturna društva,
• 1 milijon za lovske in ribiške družine,
• 38 milijonov za prostovoljna gasilska društva,
• 2,5 milijona za društva upokojencev,
• 43 milijonov za slovenski amaterski in vrhunski šport,
• 25,5 milijonov za oskrbo invalidov v invalidskih društvih,
• 19 milijonov za socialnovarstvene programe duševnega zdravja, preprečevanja nasilja in alkoholizma, pomoč brezdomcem in družinske centre,
• 5,1 milijona za škofijske in lokalne Karitas,
• 8,5 milijonov za Rdeči križ po celi državi,
• 15,6 milijona za katoliške osnovne in srednje šole, vrtce in študentske domove,
• 22,8 milijona za vse ostale nevladniške vrtce in šole,
• in tako naprej in tako dalje …

Ali v SDS z Grimsovo izjavo mislijo resno? Najverjetneje ne povsem. Potem ko smo v petek na CNVOS javno obelodanili nesmiselnost njihovih izjav in napovedi, so se na družbenih omrežjih že odzvali s popravki in obljubami, da bodo še naprej financirali lokalno kulturo, šport, gasilce in dobrodelne organizacije. Očitno so si površno sposodili naš podatek o skupnem javnem financiranju nevladnih organizacij, pozabili pa preveriti, kaj in koga vse zajema. Če bi ga, bi namreč vedeli, da tisti, ki jih imajo stalno na prangerju, od skupnih 300 milijonov dobijo zelo malo. Mirovni inštitut je lani od države prejel 356 tisoč evrov, Amnesty Slovenija 47 tisoč, Legebitra 432 tisoč, Ženski lobi Slovenije 0 evrov, društvo DIH 62 tisoč, društvo Parada ponosa 21 tisoč, zavod Maska Janeza Janše pa 242 tisoč. Skupaj gre za manj kot 1,2 milijona evrov. Tudi če znesek podvojimo ali potrojimo za primer, da smo kakšno organizacijo nenamerno izpustili, je to skupno še vedno manj, kot je na primer lani od države dobil največji posamični prejemnik javnega denarja med slovenskimi nevladnimi organizacijami – šentviški Zavod Sv. Stanislava, ki je prejel 4,9 milijona evrov.

Ampak ali smemo biti zdaj, ko se je izkazalo, da je šlo samo za vele-nesmisel in ko je SDS vzel svoje besede delno nazaj, v civilni družbi in nevladnem sektorju pomirjeni in nas ni treba več skrbeti?

Nikakor NE. V SDS so res delno umaknili svojo grožnjo, še vedno pa po spletu jasno in glasno napovedujejo diskriminacijo in izključevanje tistih organizacij, ki se z njimi idejno in politično ne strinjajo. In te napovedi niso za nevladnike v resnici nič manj nevarne, kot je bila izvorna Grimsova grožnja.

Najprej zato, ker vse navedene organizacije javna sredstva pridobivajo na javnih razpisih. Tam za sredstva kandidirajo pod enakimi pogoji kot vsi ostali in so enako kot vsi podvržene ocenjevanju strokovnih komisij. Ne gre torej za noben denar na lepe oči, temveč ga enako kot katera koli druga nevladna organizacija tudi one dobijo zato, ker so njihovi projekti prepoznani kot dobri in koristni za državo in/ali občine. Prav tako so njihovi projekti enako kot projekti vseh nevladnih organizacij podvrženi kontroli financerjev, urada za nadzor proračuna in računskega sodišča, ob tem pa lahko vsak posameznik kadarkoli pogleda v projektno dokumentacijo in preveri njihove rezultate.

Napoved, da se bo določene organizacije kategorično, v maniri najhujših partijcev, odrezalo od javnega financiranja, lahko zato pomeni samo eno – prirejanje rezultatov javnih razpisov oziroma politično vmešavanje v odločanje strokovnih komisij na javnih razpisih. Drugo ime za takšno ravnanje je zloraba politične moči in oblasti ter kršitev temeljnih načel enake obravnave in strokovnega odločanja. Si bi tega res lahko kdorkoli želel?

Vseeno pa bi bilo naivno misliti, da bodo v primeru uresničitve njihovih napovedi kratko potegnili le tisti, ki so jim trn v peti. Ne – prav vsi bomo, boste in bodo na slabšem. Oblast – katerakoli že – bi morala razumeti, da ne sme financirati samo, kar ji je všeč, temveč tudi delo in aktivnosti tistih, ki z njo morda niso najbolj zadovoljni. Odgovorna oblast in politika se namreč zavedata, da vsaka država enako kot gasilce rabi tudi demokratično kritiko, saj tako kot nobena stavba ni imuna na ogenj, nobena oblast ni imuna na zablode in zlorabe.

Hkrati pa – kam pa nas bo pripeljalo, če bodo stranke in vlade arbitrarno ukinjale financiranje tistih izmed nas, ki ne delijo njihovih pogledov in zagovarjajo drugačne ideje in nazore? In kje se bo in bi se takšno izključevanje ustavilo? Ali bomo na koncu v vsaki vasi morali celo imeti dvojne gasilce, ene leve in ene desne, da se nam ne zgodi, da ostanejo ljudje z nezadostno požarno zaščito ali celo brez nje, ker slučajno gasilsko društvo vodi predsednik napačne politične barve, pa mu je zato oblast iz maščevanja priškrnila sredstva? Tudi brez teh spekulacij pa bi moralo biti jasno, da lahko partijska diskriminacija in izključevanje idejnih in svetovnonazorskih nasprotnikov nevladni sektor privede samo do stanja stalnega strahu. Ko nam bodo vladali levi, bomo trpeli (idejno) desni nevladniki, ko pa bodo v vladi desni, pa bomo trpeli levi. A ne eni ne drugi ne bomo mogli biti mirni niti, ko bodo vladali »naši«. Vedno namreč enkrat pride čas, ko zmagajo ta drugi – »njihovi«.

Diskriminacije in izključevanja nevladnih organizacij zaradi njihovega političnega in svetovnonazorskega profila, najsi gre iz javnega financiranja ali pa iz česa drugega, bi se zato morali enako bati vsi v nevladnem sektorju, naj smo levi ali desni, bolj progresivni ali bolj konservativni ali pa preprosto samo zmerni in sredinski. Tako kot bi se seveda ravno zato morali vsi še bolj bati zmage strank, ki (in dokler) kaj takega napovedujejo – in to ne glede na to, kakšne barve s(m)o!

Goran Forbici
direktor

CNVOS
Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij