Kaj prinaša?

• Jasno definicijo, koga lahko štejemo za nevladno organizacijo in koga ne,
• vzpostavitev posebnega proračunskega sklada za razvoj NVO, kamor se avtomatsko steka ne(u)porabljeni del dohodninskih donacij (trenutno gre za cca. 5 mio evrov letno),
• vsem nevladnim organizacijam ne glede na področje njihovega delovanja omogoča pridobitev statusa delovanja v javnem interesu (to možnost so doslej imela samo društva),
• nevladne organizacije, ki imajo status delovanja v javnem interesu, po novem poročajo ministrstvu vsako dve leti in ne več letno,
• poenostavitev poročanja nevladnih organizacij, ki imajo status delovanja v javnem interesu, tako da jim ne bo potrebno pošiljati več obsežnih poročil s prilogami, temveč samo dokazila o doseganju predpisanih dosežkov,
• nevladne organizacije, ki imajo status delovanja v javnem interesu, imajo prednost na javnih razpisih iz državnega proračuna,
• enotno (spletno dostopno) evidenco vseh nevladnih organizacij, ki delujejo v javnem interesu,
• pravno podlago za javne razpise, namenjene razvoju in podpori nevladnih organizacij,
• jasno zakonska opredelitev horizontalnih mrež, regionalnih stičišč in vsebinskih mrež, kar pomeni tudi določeno priznanje pomembnosti njihovega položaja pri razvoju NVO,
• nalaga vladi, redno pripravo strategij razvoja NVO in programov razvojnih ukrepov.

Zakon ima dolgo brado, pobude zanj so stare več kot deset let, a je šele aktualni minister za javno upravo prepoznal pomembnost zakona in ga vključil v svoj program. Pripravljalo se ga je tri leta, za izhodišče je bil vzet osnutek, ki je bil pod koordinacijo CNVOS pripravljen znotraj nevladnega sektorja v 2012, sam postopek pa je Služba za NVO z ministrstva peljala zelo in zgledno odprto in vključujoče, tudi delovna skupina je bila sestavljena pol-pol, pol nevladnikov, pol predstavnikov ministrstev.

Pomembno dopolnitev je zakon dobil v parlamentarni proceduri. Izvorni vladni predlog ni vseboval ustanovitve proračunskega sklada, ker mu je odločno nasprotovalo finančno ministrstvo, temveč je nekako kompromisno samo govoril o tem, da se na proračunskih postavkah pristojnega ministrstva zagotavljajo sredstva za razvojne ukrepe. Tem je zato grozilo, da bodo ostajali nerealizirani, kot se to pogosto zgodi ukrepom, za katere se vnaprej ne zagotovi proračunskih  sredstev. Na državni zbor je bila zato naslovljena skupna nevladniška pobuda, da se zakon amandmira.

Za sprejem dopolnila se je v parlamentu zelo odločno zavzel in angažiral poslanec Jani Möderndorfer, z njim je naposled soglašalo tudi ministrstvo za javno upravo, tako da ga je potem matično delovno telo pred tremi tedni z glasovi vseh koalicijskih članov tudi soglasno potrdilo.

Dopolnjen predlog je moral nato prestati še dve glasovanji celotnega državnega zbora. Nasprotovali so mu samo poslanci SDS, ki so v drugem branju celo predlagali amandma, s katerim bi sklad za razvoj NVO iz zakona zopet izpadel. A neuspešno, saj jih ni podprla nobena druga poslanska skupina.

Hvala vsem nevladniškim kolegicam in kolegom, s katerimi smo zakon skupaj so-pripravljali in ga v zadnjih tednih skupaj podprli.