V okviru javne razprave Zakona o spodbujanju razvoja turizma smo MGRT predlagali olajšanje pogojev za pridobitev statusa v javnem interesu na področju turizma. Zavzeli smo se tudi, da naj pogoj za status ne bo soglasje občine in nadomeščanje javnih institucij.
Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT) je pripravilo nov osnutek Zakona o spodbujanju razvoja turizma. Z njim med drugim na novo ureja dejavnosti organizacije izletov in (delno) spreminja pogoje za pridobitev statusa v javnem interesu na področju spodbujanja razvoja turizma.
Glede organizacije izletov zakon ne predvideva več obveznih dovoljenj in licenc, če gre za enodnevne izlete, ki ne zajemajo prenočitve, ali če gre za občasne izlete ali potovanja, ki se organizirajo na nepridobitni osnovi za zaključene skupine potnikov (npr. če društvo organizira izlet samo za svoje člane). Vsekakor gre za korak v pravo smer, saj se s tem mnogo nevladnih organizacij (društva upokojencev, planinska društva …) razbremenjuje administrativnih ovir, na katere smo v preteklosti opozarjali tudi na CNVOS.
Glede pridobitve statusa v javnem interesu se predvidevata dva tipa statusa, kot jih pozna tudi veljavni zakon: na ravni države in na ravni t.i. turističnega območja. Tudi tu je ministrstvo prisluhnilo nekaterim predlogom iz preteklih let (da naj novi zakon statusa v javnem interesu ne podeljuje javnim zavodom, saj morajo ti tako ali tako delovati v javnem interesu), določeni pogoji pa so še vedno nesmiselni. Še vedno se namreč zahteva, da lahko organizacija pridobi status na ravni turističnega območja zgolj s soglasjem občine, njena dejavnosti pa mora »nadomeščati delovanje javnih institucij«.
Oba omenjena pogoja sta problematična. Pogoj soglasja občine pomeni politizacijo pri podeljevanju statusov v javnem interesu, saj naj bi bila občina pri tem povsem samostojna in bi lahko odločala arbitrarno (politično). Prišlo bi lahko do absurdnega primera, da bi neko turistično društvo odlično opravljalo svoje delo, imelo vrhunske dosežke za razvoj turizma na svojem območju, a statusa (in vseh s tem povezanih ugodnosti) ne bi dobili zgolj zato, ker bi mu župan soglasje odrekel, ker je npr. zastopnik društva iz druge politične opcije ali bi bil z njim v zasebnem sporu. Takšna rešitev ni ustrezna, saj mora sistem podelitve statusa v javnem interesu temeljiti na strokovni presoji učinkov in dosežkov organizacije, ne pa podlagi političnega kupčkanja.
Dodaten (in morda še bolj problematičen) pogoj pa je ta, da se status lahko podeli samo v primeru, če organizacija pri opravljanju dejavnosti (informiranje turistov, vzdrževanje signalizacije ...) nadomešča javne institucije. Tudi temu pogoju smo nasprotovali, saj vloga nevladnih organizacij ni in ne sme biti nadomeščanje javnih institucij, hkrati pa gre za rušenje splošno sprejetega koncepta statusa v javnem interesu, ki se ga podeljuje za določene dosežke in rezultate, ne pa za nadomeščanje tega, kar bi morali opravljati država in/ali občina. Takšen pogoj tako preprečuje uspešnemu turističnemu društvu, da bi pridobil status na ravni turističnega območja, če bi tam že obstajal javni zavod za turizem.
Dodatno smo predlagali tudi to, da naj se vse (nevladne) organizacije pri dostopu do javnih sredstev obravnava enakopravno. Če imata dve pridobljen status v javnem interesu, ni razloga, da bi imela ena prednost zgolj zato, ker je društvo.
Predlogi CNVOS o osnutku Zakona o spodbujanju razvoja turizma (23. 1. 2017)
