CNVOS: Status v javnem interesu s področja turizma naj bo za NVO in ne za javne zavode

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT) je objavilo osnutek predloga Zakona o spodbujanju razvoja turizma (ZSRT-1), ki med drugim predvideva spremembe pogojev za pridobitev statusa v javnem interesu na področju spodbujanja razvoja turizma, odpravo licenc za izvajanje dejavnosti organiziranja in prodaje turističnih aranžmajev in spremembe turistične takse. CNVOS je v okviru javne razprave na MGRT naslovil predlog, da naj se sistem podelitve statusov v javnem interesu po eni strani poenostavi (tako, da ni več potrebno pridobiti soglasja občine), ter da naj se status podeljuje nevladnim organizacijam (NVO), ne pa tudi gospodarskim družbam (kot so d.o.o. ali d.d.) ali javnim zavodom.

Enako kot sedaj veljavni Zakon o spodbujanju razvoja turizma (ZSRT), tudi osnutek novega zakona predvideva, da NVO statusa v javnem interesu ne more pridobiti, če nima soglasja občine, ki oblikuje turistično območje, kjer ta deluje. Po novem naj bi zadoščalo soglasje ene občine in ne več občin, kot je to veljalo do sedaj, kar bi vsekakor olajšalo pridobitev statusa. A tudi eno samo takšno soglasje občine po mnenju CNVOS še vedno predstavlja nepotrebno oviro za NVO. Takšno soglasje je namreč povsem političen akt, saj ga občina izda po lastni presoji in (politični) volji. Takšen pogoj lahko povzroči, da četudi neko turistično društvo dosega javno koristne učinke in izpolnjuje vse ostale zakonske pogoje, statusa še vedno ne bo pridobilo zgolj zato, ker mu občina ne bo želela izdati soglasja. Zato je CNVOS predlagal, da naj se ta pogoj povsem odpravi.

Osnutek zakona predvideva tudi, da bi se status lahko podelil vsaki pravni osebi, ki izpolnjuje predpisane pogoje (delovanje na področju spodbujanja turizma, izkazani pretekli dosežke idr.). Status bi tako lahko pridobila tudi gospodarska družba, čeprav je ta že na podlagi zakona ustanovljena zgolj z enim namenom – prodaje blaga in storitev na trgu ter ustvarjanja in delitve dobička. Takšne osebe so sicer, enako kot nevladne organizacije, zmožne dosegati javnokoristne cilje, a izvajajo dejavnosti, s katerim te javnokoristne cilje dosegajo, z (zasebnim) namenom pridobivanja dobička. To pa je v nasprotju s samim sistemom podelitve statusa v javnem interesu, kjer je doseganje javnega interesa osnovni in edini namen izvajanja dejavnosti. CNVOS je zato predlagal, da lahko status pridobijo samo tiste pravne osebe, ki niso ustanovljene z namenom pridobivanja dobička (kot so društva, zavodi, ustanove) in ki morebitno ustvarjen presežek prihodkov nad odhodki uporabljajo izključno za opravljanje in razvoj svoje dejavnosti. Še dodatno pa je CNVOS predlagal, da lahko status pridobijo tisti gospodarski subjekti, ki imajo status socialnega podjetja. Za te namreč velja, da so drugače kot ostali gospodarski subjekti ustanovljena pretežno z namenom trajnega opravljanja dejavnosti socialnega podjetništva ali drugih dejavnosti z namenom zaposlovanja najbolj ranljivih skupin ljudi in ne z izključnim namenom pridobivanja dobička.

Nadalje osnutek predvideva tudi, da lahko status pridobijo tudi osebe, ki jih ustanovi država ali občina. V primeru, da gre za občinske javne zavode naj bi ti imeli celo prednost pred NVO, saj jim ne bi bilo potrebno izkazati dosežkov delovanja in delovati že vsaj dve leti. CNVOS je temu nasprotoval in predlagal, da naj se osebam javnega prava statusa ne podeljuje. V kolikor namreč občina ali država ustanovi pravno osebo, mora ta že po svoji funkciji delovati v javnem interesu (in ne npr. v zasebnem interesu) in te tako statusa že po samem konceptu ne more pridobiti.

MGRT je v osnutku zakona odpravil tudi vrsto administrativnih ovir za osebe, ki opravljajo dejavnost organiziranja ali prodaje turističnih aranžmajev. Tako naj ne bi bile več potrebne posebne licence Gospodarske zbornice, hkrati pa se odpravljajo tudi pogoji glede stopnje izobrazbe za osebe, ki te dejavnosti izvajajo. Takšne odprave ovir so vsekakor dobrodošle tudi za NVO, ki organizirajo izlete ali ekskurzije. Kljub odpravi mnogim ovir, osnutek določa pogoj, da mora organizator potovanja pridobiti garantno pisma za primer insolventnosti najmanj v višini 45.000 EUR. Namen takšnega pisma je zavarovanje stroškov vrnitve oseb na potovanju, če zaradi svoje insolventnosti tega ni več sposoben financirati. Po mnenju CNVOS je takšno zavarovanje z vidika varstva potrošnikov vsekakor potrebno (določeno varstvo zahteva ga tudi evropska Direktive Sveta 90/314/EGS), a je enoten znesek za vse organizatorje potovanj previsok. Garantno pismo v takšnem znesku bi namreč moralo pridobiti vsako društvo upokojencev, ki bi organiziralo enodnevni izlet ali vsak zasebni zavod, ki bi organiziral večdnevni mladinski tabor v Sloveniji. V takšnih primerih so stroški vrnitve vsekakor nižji kot 45.000 EUR, hkrati pa gre za zahtevo, ki je mnoge NVO, ki bi želele organizirate izlete, ne bi mogle izpolniti. Zato je CNVOS predlagal, naj se ne določi enotnega znesek za zavarovanja za vse organizatorje potovanj, temveč naj se določi več višin zavarovalnih osnov upoštevajoč ustrezne kriterije (npr. oddaljenost mesta odhoda do ciljnega mesta potovanja, predvidena transportna sredstva, vrednost turističnega aranžmaja za potrošnika in podobno).
 

• Predlogi CNVOS k osnutku zakona o spodbujanju razvoja turizma