S podjemno pogodbo (včasih se poimenuje tudi »pogodba o delu«) se podjemnik zaveže opraviti določeno delo – recimo popravilo kakšne stvari ali kakšno telesno ali umsko delo. Organizacija pa se kot naročnik dela zaveže, da mu bo za to delo plačala. 

Podjemno pogodbo vedno sklepate za konkretno delo in praviloma z določenim rokom za izpolnitev pogodbe oziroma dokončanje dela. Če rok ni izrecno določen v pogodbi, se za rok šteje čas, ki je v praksi običajno potreben, da se opravi določeno (istovrstno) delo.

Kot podjemnik odgovarjate za rezultat dela, kar pomeni, da če stvari ne izdelate ali posla ne opravite, pogodbe niste izpolnili in posledično niste upravičeni do plačila. V tem se pogodba razlikuje od mandatne pogodbe, kjer se delavcu plača za to, da si prizadeva opraviti nek posel, in tudi od pogodbe o zaposlitvi, pri kateri delavec za rezultate ravno tako ne odgovarja s svojo plačo (obstajajo pa seveda drugi mehanizmi za zagotavljanje odgovornosti delavca).

Kot podjemnik dela niste dolžni opraviti osebno, temveč ga lahko za vas opravi tudi neka tretja oseba, razen če je v podjemni pogodbi izrecno določeno drugače.

Kot organizacija lahko delavcu po podjemni pogodbi dajete navodila, kakšen naj bo končni izdelek oz. rezultat, ne morete pa dajati navodil glede načina dela. V tem se podjemna pogodba bistveno razlikuje od pogodbe o zaposlitvi, kjer delavec dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

Podjemne pogodbe ne smete skleniti, če so podani elementi delovnega razmerja. To pomeni, da se delavec osebno vključi v organiziran delovni proces organizacije in v njej za plačilo osebno in kontinuirano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

Podjemno pogodbo lahko z zaposlenim sklenete le, če gre za dela izven opisa rednih delovnih nalog delavca, pri čemer pa morate hkrati paziti, da niso tudi za to delo podani elementi delovnega razmerja. Podjemne pogodbe z delavcem v nobenem primeru ne smete skleniti, če gre za ista dela, za katera imate z njim že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.